INTERVJUJI

30. 4. 2020

Snovalci slovenske metal scene: KD Veseli Dihurčki aka Dirty Skunks

Sprašševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: ČRT

Ime intervjuvanca: Črt Batagelj

Ime organizacije/društva: Kulturno društvo Veseli dihurčki aka Dirty Skunks

Lokacija delovanja: večinoma Ljubljana (Orto Bar, Kino Šiška, Metelkova), včasih tudi drugje: Kranj (Trainstation Subart), Maribor (MC Pekarna, ŠTUK)

Glasbena zvrst/žanr: celotna alternativna glasba s poudarkom na metalu

Kontaktna e-pošta: dirty_skunks@hotmail.com

Spletna stran: www.dirtyskunks.org

Facebook: www.facebook.com/dirtyskunks/

Člani društva: Matej Ahlin, Črt Batagelj, Jure Gorjanec, mlajša organizatorska ekipa Fundamentum, Maja Horvat, Robert Zupančič, Nina Grad

Član banda: ne

DEJAN: Kdaj in kako si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?

ČRT: Prvi koncert sva izvedla leta 2002. Takrat je bilo precej sušno obdobje glede glasbe v živo in kar veliko oboževalcev je tarnalo. Tako je tudi ljubljanski Blackie nekega dne ob pivu pojamral, da je dolgcajt in da se nič ne dogaja. Ko sem mu rekel, da naj si pač sam organizira nek koncert, da taka znanost to spet ne more biti, je rekel da se motim in da to ni tako enostavno. Ker sem po naravi precej trmast, sem mu seveda hotel dokazati nasprotno. Nemudoma sem klical prijatelja Mateja, ali bi mi pomagal pri moji trmi in bi skupaj v Ortu probala izvesti en koncert. Ideja se mu je dopadla, v Orto Baru je rezerviral termin, čez par dni pa sva že sestavila odličen lineup domačih metal bandov, in sicer Sarcasm, Expulsion, Nabiska in Distorsion. Koncert je uspel odlično, čeprav nisva imela pojma, kaj točno je treba narediti. Blackie je imel po svoje prav, sam ne mu povedat’. (hehe)

Načeloma je bil načrt narediti samo ta koncert, ampak jih je kmalu sledilo še 800. (hehe)

DEJAN: Še dobro, da se nista ustavila pri tistem prvem.

DEJAN: In kako se je potem vse skupaj nadaljevalo po vajinem prvem koncertu?

ČRT: Mislim, da sva po prvem koncertu še potrebovala nekaj časa, da sva drug drugemu priznala, da nama je bilo mega. Sledil je še pušeljc uspešnih koncertov z domačimi skupinami. Takrat sva domačim bandom dajala večje honorarje kot jih ti na žalost prejemajo danes. Dejansko je bilo vedno polno, stroškov je bilo občutno manj, kajti cene so bile na splošno nižje, ni bilo še Sazasa, vse skupaj je praktično delovalo na črno, tako da sva uspela našparati nekaj cekinov. Lahko bi šla s tem na morje, ampak sva se odločila, da narediva nekaj večjega.

Tiste dni smo med menjavami skupin na odru več ali manj poslušali glasbo, ki je bila nama kul. Tako so se ravno vrteli Hatebreed in je nekdo omenil: »Če pa Hatebreede privlečeta, potem sta pa na konju.« Ko sem prišel domov, sem kompletno okajen poslal elektronsko sporočilo agentu od Hatebreed. Zjutraj je bil že odgovor, da lahko za 3000 evrov. Tresoče sem poklical Mateja in skupaj sva se odločila, da ne greva na morje. Po tem koncertu nisva šla še kar nekaj let na morje, sva pa postala čez noč znana v tujini. Dejansko sva z izjemo prvih dveh let do nekje petnajstega leta delovanja društva bila zadolžena povsod. Ni bilo lahko, veliko je bilo odrekanj, ampak se je na koncu splačalo biti trmast.

Črt in Matej ob 10. obletnici KD Veseli Dihurčki, ki sta jo praznovala 3. 2. 2012 v Kinu Šiška z Dead Dildo Drome, Backstage, Sweet Sorrow, Trulo koalicijo, Vulture Industries in Hoestom ter razstavo koncertnih plakatov in letakov.

DEJAN: Kdo je ustanovil društvo in kako je prišlo do imena Vesela Dihurčka oziroma Dirty Skunks?

ČRT: Kulturno društvo Veseli dihurčki je bilo ustanovljeno par let po najinem prvem koncertu. Kot sem že omenil, je v tistem obdobju potekalo vse na črno, tako da nisva potrebovala pravne oblike. Društvo sva v bistvu registrirala, ker je bilo to nujno, ko sva začela poslovati s tujimi agencijami. Prav tako je bilo društvo nujno, da sva se lahko začela potegovati za razpisni denar Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana. Na to, kako je prišlo do imena Dirty Skunks, pa je vplivalo več spremenljivk. Takrat so skoraj vsi organizatorji imeli v svojem logu neko žival. Skunk se nama je zdel dokaj simpatična kreatura, saj je simboliziral smrdljiv underground, z besedo dirty pa sva to še potencirala. Skunk je tudi otrok skinheada in punksa, kar sva v mladosti bila. Seveda sva hotela registrirati tudi društvo pod imenom Dirty Skunks, a so nama to prepovedali, češ da mora biti slovensko ime. Tako sva na licu mesta na šalterju občine rekla, pa dajte pol ime Veseli dihurčki. In tako je ostalo.

Ravno takrat je prišel ven ta zakon o slovenskih imenih in so bili z njim kar precej sitni. Imela sva recimo koncertni cikel Rolling Stone, ki je bil namenjen mladim domačim rock skupinam. Ker je bilo spet problem z angleškim naslovom, smo preimenovali cikel v »kamni se zopet kotalijo«. Podobno je bilo s koncertnim ciklom metal žanrov, ki se je preimenovali v »Metal drobtinice«. Fajn sva se zajebavala s temi imeni. Odgovor na čisti absurd je po navadi smeh. (hehe)


DEJAN: Lahko na kratko opišeš ekipo, s katero sodeluješ?

ČRT: Jaz in Matej sva original, malo kasneje se je pridružil še Jure Gorjanec. Gorjanec in Matej furata naš metal cikel Kadilnica of Death. Matej poleg tega vodi še druga koncertna podcikla, in sicer Riffeater ter Drunk in Public. Gorjanec pa je tudi naš webmaster.
Od lani dalje se je naše članstvo povečalo, saj poskušamo izobraziti nov kader mlajših organizatorjev – ekipa Fundamentum. Organizirali so že par super koncertov domačih skupin, ekipo pa sestavljajo Žan Debelak, Nuša Vehovec, Jan Oblak, Jernej Koprivec in Simon Fabjan. Poleg tega imamo še designerja Majo Horvat in Roberta Zupančiča, za pravne in računovodske zadeve skrbita Rocklineovca Nina Grad in Rok Klemše, krajše spremne tekste ob koncertih ponavadi piše Ivan Cepanec. Po potrebi pa pomaga še veliko drugih oseb.

DEJAN: Temu se reče organiziranost. (hehe)

DEJAN: Z leti sta začela Dihurčka delovati tudi izven Ljubljane. Kako in kdaj se odločita, da kakšen koncert prestavita iz prestolnice oziroma ga že v osnovi načrtujeta na drugi lokaciji?

ČRT: V bistvu bi rada več koncertov delala izven Ljubljane, pa sva logistično obtičala, saj nobeden od naju nima avta. Tako da greva v druga mesta predvsem takrat, ko meniva, da vlada v Ljubljani prenasičenost dogodkov ali pa se nama zdi, da je v drugi regiji večja koncentracija oboževalcev za dotično gostujočo skupino.

DEJAN: Kakšna je tvoja vloga znotraj vaše ekipe?

ČRT: Jaz osebno se ukvarjam z birokracijo društva in pa bookingom tujih večjih skupin.

Matej in Črt z Lordi, ki sta jih 7. 3. 2015 pripeljala v Kino Šiška.

DEJAN:
Kako pa se je začelo vajino sodelovanje s podjetjem ArtFest oziroma z organizatorjem bivšega festivala Metal Camp in današnjega MetalDays?

ČRT: S tem, ko se je Metal Camp preimenoval v MetalDays, so hoteli tudi nadgraditi sam festival. Tako so povabili naju, da bi se ukvarjala z drugim odrom, ki je bil v času Metal Campa še kar grozen. Poskusili smo, izpadlo je dobro, tako da sva ostala v ekipi.

DEJAN: Torej sta s prvo edicijo festivala MetalDays postala del tiste druge zgodbe?

ČRT: Tako je, na samem Metal Campu sva bila prisotna le kot gosta. Ekipi sva se pridružila, šele ko se je festival preimenoval v MetalDays.

DEJAN: Za kaj točno sta v okviru festivala MetalDays zadolžena?

ČRT: Zadolžena sva za drugi oder, danes poimenovan po našemu pokojnemu prijatelju Bošku Bursaću – Bobanu. Dejansko je delo isto, kot da bi delal festival v samem festivalu. Imaš oder in nek omejen budget. Povabiva bande, dogovoriva se za plačila in za vse, kar hočejo zraven, se pravi rezervacija hotela, pregled njihovih tehničnih zahtev in še nešteto malenkosti. Kar kompleksen projekt, na katerem delamo čez celo leto.

DEJAN: Predvidevam, da enako velja za delo v okviru zimskega festivala Winter Days of Metal?

ČRT: Tako je, dokaj identična zgodba z drugo lokacijo in samo enim odrom.

DEJAN: Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo z društvom Dirty Skunks?

ČRT: Ni nekih posebnih pogojev, večinoma organiziramo vsak domač band, ki želi igrati pri nas. Je pa res, da je bandov zelo veliko in se marsikdo načaka, da mu najdemo termin. Bandi edino ne smejo imeti nerealnih pogojev s svoje strani. Pa če znajo kak komad odšpilat' od začetka do konca, tudi ni slabo. (hehe)

Pri tujih skupinah dobivamo več ali manj ponudbe na dnevni ravni od raznih agencij. Tukaj je predvsem odvisno od honorarja in tega, koliko ljudi pričakujeva, da bi kupilo vstopnico. Velikokrat se zgodi, da bi res rad delal kak band, vendar hočejo na vsak način igrati v Kinu Šiška, ti pa veš, da jih ne bo prišlo gledat več kot 100 ljudi.

Kljub fanovstvu moraš takim primerom žal reci ne.

Dihurčka s Hoestom iz Taake na 10. obletnici KD Veseli Dihurčki.

DEJAN:
Na koliko časa pa se bandi vračajo k vama? Imata v tej zvezi kakšno nepisano pravilo?

ČRT: Kdaj se bandi ponovijo, je bolj domena njihovih managementov, ki postavijo datume, kdaj bodo ti imeli turneje v EU. Midva se trudiva, da je vsaj eno leto med koncerti in da se recimo skupine ne pojavijo isto leto tudi na MetalDays. Ampak se včasih preprosto ne izide, kakor bi hoteli, saj nujno rabijo pri nas datum. Slovenija je zaradi geografske lokacije, saj leži med večjimi mesti Dunaj, München, Milano in Budimpešta, dobra lokacija za vmesni datum.

DEJAN: Katere pogoje pa morajo bandi izpolnjevati, da lahko nastopijo na drugem odru festivala MetalDays ali na WDoM?

ČRT: Na festivalih je zgodba precej drugačna. Manjši bandi se morajo leto prej registrirati na festivalski info točki. Tam izpolnijo obrazec in pustijo svoj CD. Po festivalu prejme te obrazce in CD-je Matej, ki izbira bande na podlagi prejetih točk. Točke se dodeljujejo po več kriterijih: ali ima band založbo, studijski album, agencijo, je že toural po Evropi itd.

Za tuje skupine pa iščem 3 segmente bandov za drugi oder. Prvi segment so večji tuji metal bandi, ki bi lahko igrali tudi na glavnem odru. Ti po navadi poberejo skoraj cel budget. Drugi segment so srednje veliki bandi, za katere sem opazil prejšnje leto, da so zelo delavni, se pravi, da so stalno na turnejah, imajo nov album, so pogosto omenjeni v metal medijih itd. Tretji segment pa so manjši bandi, ki so prav tako dejavni in so me presenetili. Trudimo se, da damo na drugi oder tudi kakšen domač band, da se predstavi mednarodnemu občinstvu. Predvsem poskušamo izpostaviti naše mlajše odlične bande, za katere se nam zdi, da utegne iz njih kaj nastati v prihodnosti. Ne vidimo pa veliko smisla dajati to priložnost starim bandom, ki so brez ambicij in se šlepajo na »tokrat zadnjič v živo« karto. Termini na festivalu so žal količinsko omejeni.

Opažam, da je veliko domačih bandov razočaranih, ker niso še dobili termina za nastop na samem festivalu, a tukaj je ta težava, da je v Sloveniji res veliko metal bandov in 90 % jih je sigurno že izpolnilo obrazec. Edino, kar lahko naredimo, je to, da jih vsako leto izberemo par. Nekaj jih na ta način naredimo nadsrečne, druge pa slabe volje. Ampak tukaj res nimaš kaj. Nekako veselje izbranih domačih bandov odtehta godrnjanje neizbranih.

DEJAN: Ob tvojem pripovedovanju sem avtomatično pomislil na intervju s Čulkom, ki smo ga konec meseca marca objavili na našem portalu. Čulk je mnenja, da bi lahko naredil več za Interceptor, ki letos praznujejo 30. rojstni dan, saj imata Dihurčka menda pri kadrovanju za drugi oder povsem proste roke. Vama torej pri izboru bandov nihče ničesar ne narekuje oziroma bi v tej zvezi poleg že povedanega ša kar koli dodal?

ČRT: Ja, to je kar dober primer tega, kar sem prej odgovarjal. Čulku se pač zdi logično, da bi recimo moral dati njim prednost pred recimo kakimi SkyEye, ki letos igrajo. Jaz menim, da ne. V tem primeru mislim, da imajo SkyEye veliko več od tega, da jih vidijo metal oboževalci iz celega sveta, kakor bi imeli od tega recimo Interceptor. SkyEye ciljajo v prihodnosti na tuji trg, mislim pa, da so Interceptor v tej 30-letni karieri vsega dvakrat igrali v tujini.

Dejansko sem še razmišljal, da bi nekako spravil Interceptor v lineup, ravno zaradi te obletnice, medtem ko je bil Matej že od začetka proti, čeprav roko na srce, naj bi skupina imela že vsaj 4-krat zadnji koncert. Ko smo začeli booking za MetalDays 2020, sem kar hitro ugotovil, da bodo letos v tej zvezi težave, saj je bil naval založb in agencij tujih skupin ogromen, ko se je razvedelo, da bo šla obvoznica čez festivalsko območje in da je to morda zadnje leto festivala v Tolminu. Logično, da so vsi hoteli igrati na morebitnem zadnjem festivalu. Čulku sem to tudi javil, da pač zadeva ne bo šla čez, on pa je odvrnil, da me ne bo več gnjavil. Jaz sem ga vzel resno, on pa očitno sam sebe ne. Ne vem, zakaj je bila taka reakcija, sumim pa, da je to spet poskus nekega njegovega medijskega principa PR-ja. Narediti dramo in biti izpostavljen, po principu rumenega tiska.

Kakor koli že, letos smo imeli cel lineup na MetalDays v rekordnem času.

Jure Gorjanec (levo) je v okviru KD Veseli Dihurčki več let prirejal koncertni cikel Kadilnica of Death v Orto Baru.

DEJAN: Pa drži, da so morali bandi nekoč prodati določeno število vstopnic, da so lahko nastopili v Tolminu?

ČRT: Ne bi znal zagotovo trditi, ker še nisva delala takrat v Tolminu. Odkar je MetalDays ni tako. Je pa možno, da je bilo včasih to pravilo.

Dejansko bi po svoje razumel to, ker je festival res ogromen finančni zalogaj. Kot organizator se moraš res postaviti na trepalnice, da privabiš ljudi. Ko je festival že uveljavljen, kot je to danes MetalDays, pa ti tega ni treba več. Začetki so vedno zelo težki, po navadi je pravilo, da se izgublja ogromno denarja prvih 5 let obstoja festivala.

DEJAN: Zdaj je že znana žalostna usoda letošnje izvedbe festivala, ki je bil prestavljen. Kakšno delo te čaka v naslednjih dneh?

ČRT: V bistvu veliko manj dela kot bi ga imel drugače. V tem času se po navadi začne dobivati informacije o skupinah: kam in kdaj priletijo, koliko jih je, koliko časa ostanejo. S temi informacijami se jim potem uredijo prevozi z letališč in nastanitve v tolminski regiji. Prav tako začnejo prihajati tehnični in »gostoljubni« riderji, ki jih moraš preveriti in zagotoviti, da jih ta oprema/hrana/storitev/določen odrski delavec čaka pri nas.

No, tega sedaj ni. V prihodnjih dneh se bom predvsem skupaj s skupinami in njihovimi agenti ukvarjal, če jih lahko prezrcalimo in potrdimo za Metaldays 2021.

DEJAN: Tvoja sodelavka Nika je v intervjuju že potrdila, da ostaja festival drugo leto še v Tolminu. Glede tega se ni nič spremenilo?

ČRT: Misliš zaradi ceste? Ja, kakor sem razumel, naj cesta še ne bi bila v gradnji leta 2021. O tem sicer bolj malo vem, sta Nika in Boban boljši naslov. Jaz in Matej samo skrbiva za drugi »Boško Bursać« oder.

DEJAN: No, potem bo že držalo. Sicer bi zagotovo že bilo tudi v zvezi s tem kaj objavljeno.

DEJAN: Kaj pa je tvoja največja skrb v zvezi s prestavitvijo letošnjega festivala in programa? Nastopajoči bandi menda ostanejo bolj ali manj isti?

ČRT: Plan je, da ostanejo skupine iste. Kakor se trenutno dogovarjam z vsemi vpletenimi, mislim, da za evropske skupine to ni problem, večjo težavo imajo skupine iz drugih kontinentov, ker si morajo preslikati celotno turnejo na 2021, ne samo en nastop. To je za njih nujno, ker samo z enim nastopom ne pokrijejo svojih letalskih in drugih produkcijskih stroškov. Čeprav glede na to, da delajo po istem principu tudi drugi festivali, se pravi Wacken, Party.San, Summer Breeze itd., bodo vsi imeli glavne oporne točke že zagotovljene.

Si pa želimo vsi, da bo vsaj leta 2021 konec s tem virusom. Ne predstavljam si, da bi se to zavleklo še v 2021, ne samo zaradi festivala, ampak zaradi celotne glasbene scene. Moramo vedeti, da so praktično vse glasbene skupine odvisne od nastopov v živo. Če se bo to zavleklo in če skupine ne bodo dobile kake podpore od matičnih držav, potem lahko pričakujemo, da bo kar nekaj skupin prenehalo z delovanjem. Poleg skupin smo tudi vsi delavci v glasbeni industriji ostali čez noč brez dela. Kar lahko pomeni, da nas bo po tej krizi manj, saj se utegnejo mnogi zaradi pomanjkanja denarja prekvalificirati v druge delujoče panoge. Ali se bodo vrnili na stara delovna mesta, je pa vprašanje. Torej največja skrb je, da kaka skupina vmes preneha z delovanjem in da bi se festival znašel brez kakšnih izkušenih delavcev.

DEJAN: Upam, da se bomo temu koliko se le da izognili.


DEJAN: Ko sva ravno pri negativnih stvareh. Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov ne maraš?

ČRT: Jutranjih telefonov neznanih ljudi, ki te prosjačijo za guest listo za koncert na taisti večer. Tudi birokracija ni fajn, ki pa je je vsako leto več in več.

DEJAN: Kaj te pa pri tem delu najbolj veseli?

ČRT: Vse ostalo.

DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodelujete, kar koli pogrešaš?

ČRT: Zelo osnovno, a vseeno čisto preveč kompleksno vprašanje. Bandov je res toliko in vsak je drugačen. Večinoma ne, tuje skupine imajo itak profesionalni odnos. Pri domačih pa tega odnosa ne moreš pričakovati, saj ga nimajo od kod dobiti. So seveda svetle izjeme.

DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?

ČRT: Da zmorem delati zelo dolgo brez ali z minimalno spanja.

DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?

ČRT: Da, tega je kar nekaj. Drog recimo pri nas ne boš dobil. Velikokrat se kdo kar preserava s količino pijače, ki jo hočejo imeti v zaodrju. Ampak to se zmenim z njihovimi managerji, še predno pride skupina k nam. Velik problem je pri nas pirotehnika. Ne da bi je ne želel, ampak je redkokatera dvorana, ki bi jo dopuščala. V zadnjem času so tudi vsi nekaj alergični na kri.

DEJAN: Osebno se tako na hitro spomnim samo dveh domačih koncertov, kjer sta bila uporabljena pirotehnika oziroma ogenj v zaprti dvorani, in sicer na Rammstein leta 2005 v Hali Tivoli in The Stone leta 2008 v KUD France Prešeren. Zakaj se slednje lokacije ne uporablja več za metal koncerte?

ČRT: Narediti koncert v Hali Tivoli je ena stvar, ki si jo z Matejem res srčno želiva. Opcija so bili letos Judas Priest, ki bi jih delali skupaj s ŠKUC Ropot, ampak do tega žal ni prišlo, saj so jih dobili drugi promoterji in jih dali v Stožice. Problem Hale Tivoli je seveda strošek in okoliščina, da dejansko le malo bandov v metal sceni pripelje vsaj 4000 obiskovalcev na koncert. Zelo rizična zadeva za naše malo društvo. Na splošno so veliki koncerti problem v Sloveniji, saj smo zelo mali trg. Tudi srednje velike koncerte v Kinu Šiški večinoma rešujejo tujci, saj je med 25 in 30 odstotkov naših vstopnic prodanih čez mejo.

KUD France Prešeren je meni osebno odličen prostor, prav tako sva v njem naredila le en koncert, in sicer tega, ki ga omenjaš. Problem pri tej dvorani so bili pogoji najema. Ni šlo čez pri dražjih produkcijah. Danes se je vodstvo sicer zamenjalo, ampak kakor sem slišal, ni v klubu več dovolj dobrega ozvočenja za standarde metal glasbe.

Kar se tiče pirotehnike, smo jo imeli tudi v Kinu Šiški na Behemoth, ampak so kmalu zatem v Kinu Šiška rekli, da je bilo to prvič in zadnjič. Upam vseeno, da se bo za v prihodnje dalo kaj zmeniti, ta diskusija je še na mizi. Verjetno bo samo stalo več, saj bo treba narediti elaborat in imeti prisotne gasilce ter pirotehničnega strokovnjaka. Bomo videli ...


DEJAN: Imata Dihurčka na področju organiziranja koncertov kakšne konkretne razvojne cilje za prihodnost?

ČRT: Rada bi naredila še kak koncert v Križankah, Hali Tivoli ali Stožicah.

DEJAN: Imaš na svojem seznamu želja morda še kakšen band, ki bi ga rad predstavil slovenski publiki?

ČRT: Ne bi ravno razkrival skrivnosti pred napovedjo koncerta. Sledite našemu programu in sigurno boste našli kaj zase.

DEJAN: Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?

ČRT: Bodi samosvoj, igraj to, kar te veseli, z osebami, ki delijo to veselje. Drugo ni važno. Če se bo pa zgodilo, da bi rad s svojo skupino več, pa čim prej poskusi prodreti na tuji trg. Domač trg je zelo omejen in v njem ne moreš zares uspeti.

DEJAN: Kaj pripravljaš z ekipo v bližnji prihodnosti? Bi želel kar koli izpostaviti?

ČRT: Zaradi trenutne krize bo naslednja sezona bolj v znamenju prestavljenih aprilskih koncertov s kakim super dodatkom. Zelo me zanima, kaj bodo pripravili naši mlajši člani Fundamentum. Želim si, da bi jih čim več ljudi podprlo, saj rabimo nove samostojne organizatorske kadre pri nas.

DEJAN: Delim tvojo željo in jo hkrati razumem kot poziv, da se v prihodnje za intervju obrnem tudi na njih. Sem prav razumel?

ČRT: Seveda! Treba je delati na mladih in jim pomagati, kolikor se le da!

SORODNE VSEBINE:
21. 10. 2019Within Destruction / Intervju
KONCERTI & FESTIVALI
29. 5. 2020
STREAM: Insomnium
Keikalla.fi
30. 5. 2020
STREAM: Sonata Arctica (akustični koncert)
Semilive.fi
30. 5. 2020
STREAM: Ahab
Youtube
31. 5. 2020
KoRn, Gojira
AXA aréna NTC, Bratislava, Slovaška
5. 6. 2020
ODPOVEDANO! Petroleum Beat Festival 2020
Expano, Murska Sobota
7. 6. 2020
ODPOVEDANO! Elder, Duel, High Reeper
Rockhouse Bar, Salzburg, Avstrija