Ime intervjuvanca: Andraž Zlobec
Ime založbe: Mater Tenebrarum Records
Lokacija delovanja: primorsko podzemlje
Glasbena zvrst/žanr: pretežno black in death metal
Kontaktna e-pošta: info@matertenebrarum.org
Spletna stran: www.matertenebrarum.org
Član banda: Hellcrawler, Goragorja
DEJAN: Tako kot se je večina protagonistov današnje scene iz čiste pragmatičnosti začela ukvarjati s tem in onim, predvidevam, da si tudi ti nekako »not padel« v založništvo. Lahko opišeš, kako si začel pisati zgodbo z založbo Mater Tenebrarum?
ANDRAŽ: V preteklosti je obstajalo kar nekaj odličnih glasbenih skupin, ki so izginile s tega sveta, preden bi lahko prišle do svojih prvih posnetkov. V nekaterih sem sodeloval tudi sam, kar je seveda pustilo precej frustracij v meni. Zato se je ob pogovoru s kolegom porodila misel, da bi ustvarila založbo, ki bi somišljenikom in prijateljskim skupinam pomagala priti do prve izdaje. To pa bi jim morda dalo dodatno motivacijo za nadaljevanje svoje poti.
DEJAN: Kako je založba dobila svoje ime?
ANDRAŽ: Po kultni trilogiji režiserja Daria Argenta »The Three Mothers«. V enem izmed mnogih online pogovorov sva se z Arisom odločila za to ime. Podrobnosti pa so žal že zbledele ...
DEJAN: Tudi s takšnim odgovorom sem povsem zadovoljen, saj je bistvo povsem zajeto (hehe). A ko ravno omenjaš Arisa (op. a. kitarist black metal zasedbe Somrak in Hellcrawler) … Se poznata že dolgo?
ANDRAŽ: Poznava se že kakih 20 let in se še vedno dobro razumeva, predvsem imava enak čuden smisel za humor. Verjetno imava tudi podobne psihične težave.
DEJAN: Deluješ sam ali v ekipi?
ANDRAŽ: Jedro tvoriva jaz in Aris. On skrbi za promocijski in booking del, jaz pa za založniški, delno pa tudi za booking. Seveda pa obstajajo ljudje, ki nama stojijo ob strani, ko jih potrebujeva.
DEJAN: Če te torej razumem pravilno, Mater Tenebrarum Records ni samo založba, temveč tudi booking agencija?
ANDRAŽ: Tako je. Sicer neformalna, pa vendarle ... Nastala je iz potreb organiziranja koncertov in turnej za bande Mater Tenebrarum, kasneje tudi ostale. Z leti je zadeva zamrla, je pa nekako še vedno občasno delujoča, ko se pojavi potreba za to.
DEJAN: Katerim bandom je založba sploh namenjena?
ANDRAŽ: Kot sem že omenil, je založba namenjena ljudem, s katerimi že imamo spletene določene vezi, imamo skupne poglede ali stremimo k istim ciljem. Ker je tu govora predvsem o »levi poti«, klišejsko pade večina skupin v black ali death žanr, a v tisti manj tržni segment. Seveda odpade sodelovanje z že uveljavljenimi, ker je poslanstvo Mater Tenebrarum nekaj drugega. Me je pa presenetilo, da nas je v preteklosti kontaktiralo kar nekaj znanih skupin, a imen na tem mestu ne bom našteval, ki so si želele sodelovanja z nami – bodisi glede organizacije turneje ali izdaje glasbe. To si nekako štejemo v čast.
DEJAN: Meni pa dovoli, da vam za to čestitam. Bravo!
DEJAN: Medtem ko sem se včasih ob izdajah slovenskih metal bandov kar redno srečeval z imenom Mater Tenebrarum, je to v zadnjem času nekoliko poniknilo. Zakaj je tako?
ANDRAŽ: Kot prvo lahko rečem, da ni več novih kakovostnih skupin, s katerimi bi imeli skupne interese, kar je resnično škoda, saj je pred leti scena pri nas veliko obetala. A žal je to prosperiranje ostalo pri enih in istih posameznikih. Vedno manj je ljudi, ki določene tematike jemlje resno in jim ta predstavlja le neko estetiko. Na drugi strani pa je tudi finančni vidik. Prodaje so bile z leti vedno slabše in osebni minus tako večji. Tega sem se sicer zavedal že od samega začetka, z leti pa to žal upočasnjuje vse skupaj.
DEJAN: Toda zaenkrat še vztrajaš. Kakšen trenutek bi se moral zgoditi, ko boš rekel, da je dovolj in boš tako rekoč »štacuno zaprl«?
ANDRAŽ: Verjetno takrat, ko bom popolnoma brez denarja in povsem prepričan, da v tem prostoru še dolgo časa ne bo kvalitetnega glasbenega projekta, s katerim bi delil interese in ki bi potreboval mojo pomoč oziroma spodbudo. Do takrat pa bo zadeva le tekla počasneje ali bo v hibernaciji. Trenutno pa o izključno digitalnih izdajah ne razmišljam, ker sem preveč starokopiten in obseden s fizičnimi izdajami.
DEJAN: In prav je tako!
DEJAN: Vem, da se tega na sprašuje, pa vendarle me zanima, če si na kateri koli band posebej ponosen, da se je odločil za sodelovanje z Mater Tenebrarum?
ANDRAŽ: Za vsako našo izdajo trdno stojimo, ker predstavlja ta nek določen trenutek v času. Smo pa ponosni na vse, s katerimi smo kadar koli sodelovali in so ovekovečili svoje delovanje na fizičnem formatu. Bolj kot na posameznike pa sem ponosen na split 12'' Covenant Of The Undivine, ki je bil takrat res nekaj posebnega. Štirje slovenski metal bandi, ki so pri slovenski založbi fizično manifestirali umetnost na 180 gramski vinilni plošči, ko to še ni bil trend. Tudi samo snemanje te plošče in predstavitveni koncerti so bili prežeti s posebno atmosfero in energijo.
Naj pa na tem mestu omenim še svoji dve največji obžalovanji. Izredno mi je žal, da skupini Gorge of Cerberus in Krvnik nista nadaljevali svojih poti in tako nista pustili za seboj odličen material, ki bi lahko ugledal nagnusne luči tega sveta.
DEJAN: Katere pogoje torej morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo z Mater Tenebrarum?
ANDRAŽ: Bom kar poenostavil, da se preveč ne razpišem. Okultizem morajo jemati resno, da se o tem lahko tudi konkretno pogovarjamo in na njem gradimo medsebojne vezi. Seveda morajo imeti tudi široko poznavanje glasbe in literature. Torej se moramo nekako ujeti »v iskanju resnice«. Posledično morajo tudi njihova glasba in besede odražati vse to.
DEJAN: Te zahteve zagotovo niso kar tako, a kot lastnik skoraj vseh vaših izdaj menim, da se splača. Manjka mi samo prvenec od italijanskih Idolatria. In če mi dovoliš, bi na tem mestu izpostavil Human Putrefaction in njihov album Anti-Human Nekro Kvlt. Sem namreč zelo ponosen na to, da sem obiskal release party tega albuma, ki je bil res nekaj posebnega. Predvidevam, da si tudi ti bil takrat prisoten?
ANDRAŽ: Seveda, ker sem jaz organiziral ta koncert. To je bil tudi prvi nastop italijanskih kolegov Idolatria in hkrati tudi nekakšen test, kako se bodo odrezali v živo. Vsi bandi so se na odru zelo potrudili in mislim, da je bilo ta večer nekaj posebnega v ozračju. Iz pepela Human Putrefaction so kasneje nastali Grob, Idolatria so ponovno delujoči in imajo pripravljen drugi album, Ater Era pa so še vedno neprekosljivi v tem, kar počnejo.
DEJAN: Omenil si, da ti okultizem dosti pomeni in da se moraš s člani bandov v tej zvezi ujeti. Kako zelo ti je pa na osebni ravni pomembno, da bandi tega uprizarjajo tudi v živo? Igrajo sveče, kri, megla in corpse paint zate kakršno koli vlogo pri spremljanju koncerta v živo ali je tako rekoč sterilna priprava odra, kakršno imajo zadnja leta recimo Satyricon, tudi dovolj?
ANDRAŽ: Estetika na odru ali kjer koli je popolnoma stvar banda in se vanjo ne vtikam, če sprašuješ o sodelujočih z Mater Tenebrarum. Pomembno mi je le, da se na umskem nivoju dobro razumemo. Če se nekdo odloči, da potrebuje določene rekvizite zase ali da publiki še dodano ojača sporočilo, ki ga z odra pošilja, nimam pri tem zadržkov. Ravno tako pozdravljam tiste, ki želijo pri ljudeh fokusirati le čut sluha na njihovo stvaritev brez dodatnih elementov, ki jih smatrajo za moteče ali odvečne. Čeprav rek pravi, da je lepota v očeh opazovalca ... Zato tudi kot reden gost koncertov cenim tako asketske postavitve, ki dajo poudarek le na to, kar uspe vzbuditi glasba, kot tudi velike rockerske cirkuse. Sicer pa mi estetika black metala še vedno precej pomeni, predvidevam zaradi nostalgije po svojih začetkih spremljanja te subkulture oziroma verjetno nekega romantičnega podoživljanja teh časov.
DEJAN: Pred najinim intervjujem sem si ogledal spletno stran založbe. Nabor bandov dejansko ni najbolj obširen, zato me zanima, ali znaš našteti vse na pamet?
ANDRAŽ: Znam. Tako skupine kot tudi njihove člane in bivše člane. To so namreč izbrane osebe, ki jih spoštujem in imamo posebne vezi, tudi če nismo v rednih stikih. Niso le številka v katalogu. Zato je izdaj posledično malo ...
DEJAN: V kolikšni meri, če sploh, je aktualna oziroma minula »korona« kriza vplivala na delovanje založbe?
ANDRAŽ: Covid situacija ni vplivala na delovanje založbe. Sicer je ustavila delovanje skupine, ki naj bi bila potencialna nova izdaja za založbo, po drugi strani pa sem imel ravno v tem času precej menjav izdaj z drugimi založbami.
DEJAN: Lahko poveš o tem kaj več? Za kakšne menjave gre to?
ANDRAŽ: To je stalna praksa v undergroundu, predvsem zato, ker tako lažje širiš glasbo. Če bi jo le prodajal, bi šla težje v promet. Tako pa ti na primer ena založba ponudi na izbiro nekaj izdaj iz svojega kataloga in ti v zameno pošlješ enakovredno število plošč po njihovi želji. In ravno v času pandemije so imeli ljudje več časa za brskanje po spletu in kontaktiranje drugih založb.
DEJAN: Na sceni te ljudje poznajo tudi pod imenom Valuk. Kakšno zvezo imaš s slovenskim black metal bandom Valuk?
ANDRAŽ: Nisem član skupine Valuk, sem jih pa osebno spoznal, ko so bili predskupina black metalcem Grob na Mostovni ob izdaji prvenca Metanoia. Ne sodijo na Mater Tenebrarum.
Vzdevek Valuk pa imam še iz časov »tape tradinga« in dopisovanja v 90-ih, ko smo pisma raje podpisali s psevdonimi oziroma borbenimi imeni kot pa s pravimi. Torej od '95 ali '96 dalje.
DEJAN: Pa sam tudi deluješ v kakšnem bandu?
ANDRAŽ: Trenutno delujem v dveh skupinah izven okvirjev Mater Tenebrarum, ki dokončujeta material za tretjo ploščo in druge projekte, ki bodo morda nekoč spet kaj posneli.
DEJAN: Katera dva sta to?
ANDRAŽ: Prvi je death metal band Hellcrawler z vplivi punka, drugi pa instrumentalno prijetno zatežen Goragorja.
DEJAN: Predvidevam, da se zaradi žanrske nekompatibilnosti teh dveh projektov nisi odločil za izdajo preko Mater Tenebrarum?
ANDRAŽ: Pred leti bi bil verjetno res bolj selektiven in takšne glasbe nikakor ne bi sprejel. Dandanes pa mi je bistven koncept banda, ta dva pa imata drugačno sporočilo kot Mater Tenebrarum. Ne čudite se torej, če boste v bodoče slišali obskurno rap glasbo preko Mater Tenebrarum, v kolikor bi se tematsko ujel z avtorji.
DEJAN: Na delovanja bandov pa »korona« tudi ni vplivala?
ANDRAŽ: Korona je verjetno tako ali drugače vplivala na delovanje vseh bandov, ki so se iz preventive držali vsiljenih restrikcij.
DEJAN: Glede na to, da deluješ trenutno v dveh bandih in da si ustanovitelj založbe, si v preteklosti tudi prirejal koncerte, kakor si že sam omenil. Se spomniš svojega prvega?
ANDRAŽ: Nisem čisto prepričan, da je bil to prvi, ki sem ga organiziral, je bil pa zagotovo na samem začetku. Noctiferia, Somrak in Expulsion – marca 2003 na Mostovni v Novi Gorici oziroma Solkanu.
DEJAN: In kako se je v tej zvezi vse skupaj nadaljevalo? Je kdaj sledila ustanovitev društva?
ANDRAŽ: Koncerte sem prirejal v sklopu Zavoda Masovna, kjer sem pomagal pri organizaciji vseh dogodkov od odprtja KC Mostovna dalje. Najprej sem začel z domačimi skupinami, nato pa pošiljal povpraševanja še tujim agencijam in tako v klub pripeljal tudi imena, ki zdaj polnijo velike dvorane in festivale.
Tu naj omenim tudi Boštjana Doblekarja od Erotica Promotions/Master Of Metal, ki nam je odstopil nekaj ponudb in kontaktov, ko je opazil naše delovanje.
DEJAN: In po kakšnem ključu je potekalo to sodelovanje? Je bilo pogosto?
ANDRAŽ: Z Doblekarjem? Ko je dobil ponudbo, ki mu ni bila zanimiva ali pa je smatral, da bi stvar bolje delovala tu ob meji kot v zguljeni Ljubljani, se je odločil, da stvar prepošlje, če bi nas zanimala. Nato pa so nam agencije že same neposredno pošiljale obvestila o turnejah.
DEJAN: Si poleg Mostovne kot organizator koncertov deloval še drugod?
ANDRAŽ: Kot rečeno večinoma v klubu Mostovna pod okriljem Zavoda Masovna, občasno pa sem sodeloval tudi z Bištom pri njegovi Metal Maniji na Krasu. V sklopu Mater Tenebrarum Booking se je izpeljalo tudi nekaj koncertov v Ljubljani in na Obali. Morda še kje. Za organizacijo turnej pa je poskrbel Aris.
DEJAN: Kaj se je zgodilo z Mostovno? Zakaj tam ni (več) metal koncertov?
ANDRAŽ: Tu se bom raje vzdržal komentarja. Bom pa vseeno omenil, da lahko del krivde pripišemo slabemu obisku iz Slovenije, pa čeprav je bila vstopnina nižja v primerjavi s centrom države in je bilo tako vse odvisno od italijanskih gostov. Vodstvo torej raje izvaja drugačen program.
DEJAN: Kaj te pri tvojem delu najbolj veseli?
ANDRAŽ: Pri založniškem to, da lahko pomagam novim skupinam, da pridejo do svoje prve izdaje in prvih nastopov, če to želijo. Pri organizaciji koncertov pa bližnje srečanje s skupinami, ki so mi všeč, na domačem terenu.
DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodeluješ, kar koli pogrešaš?
ANDRAŽ: Vztrajnost in samoiniciativnost na vseh področjih. Seveda pa obstajajo izjeme.
DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?
ANDRAŽ: Da so nas bolj cenili v tujini kot doma, česar res nisem pričakoval. Več se je o Mater Tenebrarum pisalo izven Slovenije in več glasbe se je prodalo v tujino. Tudi priznanim glasbenikom. Pa čeprav je tu govora o slovenskih skupinah oziroma slovenski založbi in bi zato pričakoval večji odziv in podporo na domačem terenu. Smo pa zato bili deležni slovenske folklore, in sicer metanja polen pod noge, obrekovanja, podcenjevanja …
DEJAN: Kateri od vaših bandov pa je najuspešnejši? Tako doma kot v tujini? Je sploh v tej zvezi kakšna razlika?
ANDRAŽ: Če pogledam statistiko na platformi Bandcamp, sta najbolje prodajana in prenesena albuma Ad Te Noctem Increatam od Samomor in že s tvoje strani omenjeni Anti-Human Nekro Kvlt od Human Putrefaction. Pred tem pa nisem vodil neke statistike. Sem pa takrat razprodal EP od Samomor in prodal precej split vinilk.
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?
ANDRAŽ: Vedno smo se o vsem uspeli dogovoriti. Marsikdaj si je kdo, kar je sicer razumljivo, želel izdajo tudi na vinilni plošči, a so razumeli finančno nevzdržnost zaradi slabe prodaje – velika konkurenca v tujini, slaba podpora doma.
DEJAN: Da se bova bolje razumela in da bo tudi za naše bralce razumljivo: kateri strošek nosi band in katerega založba, ko je govora o izdaji albuma?
ANDRAŽ: Dogovori so bili različni. Od tega, da je založba krila popolnoma vse, se pravi tako snemanje kot izdajo, do tega, da je skupina sofinancirala izdajo in prejela enakovredno število fizičnih izvodov glede na vložek. Kar je še vedno ugodneje kot sodelovanje s kakšno od večjih založb. Skupine, ki prodajajo svoje izdaje, jih kupijo od lastne založbe po distribucijski ceni, ki pa je seveda višja. Večinoma pa so naši bandi krili snemanje, Mater Tenebrarum pa tisk.
DEJAN: Imaš na svojem seznamu želja morda še kakšen band, ki bi ga rad predstavil slovenski publiki?
ANDRAŽ: Kdor ima interes v tej podzemni zvrsti, se je do imen že dokopal. Ostale pa boste že spletni 'zini seznanili, ko bo čas za to. Sam nočem nikogar posebej izpostavljati.
DEJAN: Sem v tvojem odgovoru pravilno zaznal neko kritiko, na kaj točno se nanaša? Meniš, da smo tudi mi spletni časopisi premalo aktivni? Da premalo naredimo za domače bande? Ali sem tvoj odgovor razumel povsem narobe?
ANDRAŽ: Kritika je bila namenjena publiki. Ljudje so postali apatični in ne iščejo več novih imen, ne sledijo novostim na forumih in novim izdajam ne nudijo podpore, raje jih primerjajo s preteklostjo. Konzumirajo le tisto, kar jim je dobesedno vsiljeno pod nos. Ravno zato pravim, da so »pravi« že prišli do svežih jajc, ostali pa bodo prebrali novico ali komentar na forumu. Če bodo. Bi pa seveda sebično pričakoval tudi od domačih spletnih časopisov – in tu ne ciljam na nikogar konkretno –, da na primer kot glavno novico prej objavijo izdajo nove plošče od Within Destruction in omenijo, kako so fantje nenehno na turnejah, kot pa da je to le bežno omenjeno, na veliko pa je izpostavljeno recimo, da imajo Sabaton nov tank, saj o tem beremo že pri frizerki.
DEJAN: Razumem, kaj želiš povedati. Vendar, a ni naloga banda tudi ta, da sam opozori na takšne stvari? Tako kot morata založba za album in organizator koncerta za dogodek poskrbeti za ustrezno reklamo, se mora tudi band naučiti komunikacije z mediji in vsaj tu in tam poslati kakšno PR sporočilo, če želi, da se o njem govori in bere?
ANDRAŽ: Popolnoma se strinjam s tabo, ravno zato sem prej omenil, da pri skupinah najbolj pogrešam samoiniciativnost. V zakup pa morava vzeti tudi to, da nekateri tega pač ne znajo ali namenoma nočejo. Ravno tako lahko zase rečem, da nisem nikoli želel pretirane reklame in izpostavljenosti Mater Tenebrarum in je zato zelo malo informacij oziroma obvestil glede vsega. Z razlogom. Sicer upam, da s tem nisem oškodoval nikogar, ki je z mano sodeloval in pričakoval večje udejstvovanje založbe pri promociji in pojavljanju vsepovsod. Mislim, da je bil moj namen prve pomoči in prve brce v rit pri vseh dosežen. Kdor je to sprejel in razumel, je lahko sam odlično prosperiral.
DEJAN: Ta tvoj odgovor je zagotovo že zelo dobro priporočilo vsem mladim bandom. Kaj bi pa še sicer priporočal mladim bandom, ki se zanimajo za izdajo svojega prvega ploščka?
ANDRAŽ: Danes je internet poln informacij o omenjeni tematiki. Če pa kdo potrebuje kakšno realno informacijo glede tega, naj se obrne na skupine, ki že imajo izkušnje s tem, ali na katero izmed underground založb, kjer jim bodo vse pojasnili in jih postavili na realna tla. Zagotovo pa se morajo zavedati, da bodo v današnjih časih prej dobili pogodbo, če bodo redno koncertirali in tako kot prvi promovirali svoje ustvarjanje.
DEJAN: Se strinjam. Sam pri sebi opažam, da nek band, ki ga sicer rad poslušam, hitro izgine z mojega radarja, ko ne koncertira ali kako drugače dlje časa ne poskrbi za ustrezno pozornost. Je pa po drugi strani tudi treba poznati pravo mero. Čeprav … kakšna pa je ta? Nergal in njegovi Behemoth so zmeraj in povsod prisotni, kar jim očitno nikakor ne škodi.
ANDRAŽ: Težko ocenim, saj je to stvar posameznika in njegovih želja. Eni se namenoma ne izpostavljajo in raje ostanejo, kjer so. Veliko vlogo pa tu igra industrija, ki v nekom vidi molzno kravo. Če te nekdo ne potisne v to kolesje, ti prisotnost na sceni ne pomaga. Si lahko nenehno na družbenih omrežjih in turnejah, a boš ostal spodaj.
Adam Nergal se že skoraj 30 let trudi s svojo glasbo in šele pred nekaj leti mu je uspel veliki met. Ali naj zato rečemo, da se je prodal? Tematike ostajajo enake, glasba ekstremna. Ne poje o ljubezni in miru. Redno pojavljanje mu je torej koristilo, saj lahko svoje stvaritve lažje ponudi in to bolj kakovostno. Če s tem lahko še dobro služi, ne vidim težave. Razumljivo pa je, da ima nekdo raje Sventevith kot novejše izdaje.
DEJAN: Bi za konec želel izpostaviti kateri koli projekt, ki je trenutno v pripravi?
ANDRAŽ: V lanskem letu je založba dosegla 10 let obstoja in je bila zato v pripravi posebna izdaja, ki pa je v zadnjem trenutku žal padla v vodo. Obstajajo pa projekti, ki že imajo rezervirano svojo izdajo pri Mater Tenebrarum, ko se bodo odločili za predstavitev svojega ustvarjanja širši javnosti.
DEJAN: In ta posebna izdaja je za zmeraj pokopana? Ali jo lahko morda pričakujemo ob 15. obletnici?
ANDRAŽ: Band se je nepričakovano ustavil in zadeve ni posnel. Ne izključujem možnosti, da spet poženejo kolesje, če sem jih prav razumel. Zadeva je bila posebna. Še bolj pa si želim, da se bo kmalu pojavila sveža kri in me presenetila, saj scena to potrebuje.
