INTERVJUJI

24. 8. 2018

Gruesome

Sprašševala: Tina Urek
Odgovarjal: MATT HARVEY

Letošnja edicija festivala Metaldays je novinarje postavila pred poseben izziv. Za vse intervjuje smo se morali dogovoriti sami. Ker sem že v samem startu vedela, da pri večjih zasedbah verjetno nimam večjih možnosti, sem pobrskala po seznamu letošnjih nastopajočih in izbrala kopico manjših, zanimivih zasedb – odgovor sem dobila od dveh. Prvi, ki imajo zelo prijaznega promotorja in managerja, so ameriški death metalci Gruesome. Na dan njihovega nastopa (reportaža - klik) mi je tour manager prijazno poslal kontakt vokalista/kitarista in ustanovnega člana Matta Harveyja, s katerim sva se o intervjuju dogovarjala sproti. Na tej točki moram priznati, da sem bila zelo šokirana, ko me je vprašal, ali si sme ogledati nastop zasedbe Loudness, ki je po njihovem koncertu nastopila na glavnem odru. Seveda sem odobrila njegovo »prošnjo« in pozneje tekom intervjuja ugotovila, da gre res za sproščenega, komunikativnega in zelo zabavnega metalca. Čeprav boste v prihajajočih vrsticah lahko prebrali kar nekaj informacij o bandu, pa ga bom površno predstavila v nekaj stavkih. Gre za projekt, ki ustvarjanje in glasbo posveča bandu Death, fantje pa sami sebe kljub drugačnemu imenu tretirajo kot tribute band. Sicer pa boljši poznavalci floridske oz. kalifornijske death metal scene zagotovo poznate Harveyja še iz zasedb Exhumed ter Dekapitator.

MATT: Zdravo!

TINA: Pozdravljen! Torej, prvič v Sloveniji, kako se počutiš pri nas?

MATT: Prvič z Gruesome, pri vas smo nastopili že z Exhumed. Mislim, da je bilo pred 3 ali 4 leti (leta 2013 so nastopili v Tolminu, op.p.), nekajkrat smo bili tudi v Ljubljani.

TINA: Oh, odlično! Kako ti je všeč festival?

MATT: Super je! Če pogledam samo lokacijo, je morda najlepši festival v Evropi. Pokrajina je res lepa. Je plaža ob jezeru ali reki?

TINA: Reki, oz. natančneje sotočju dveh rek, Soče in Tolminke.

MATT: Perfektno. Lepe gore, reka, vsi so v kopalkah in uživajo na napihljivih blazinah (očitno res postajajo nova tradicija, op.p.) – fantastično! Res menim, da je eden izmed najlepših evropskih festivalov, vsaj zame. Brez heca!

TINA: Hvala!

MATT: Hellfest, buuuu!

TINA: Haha! Koncert je bil res odličen in menim, da vas je tolminska publika dobro sprejela.

MATT: Ja, koncert je bil dober. Saj veš, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, ko prideš nekam igrat prvič. Gruesome je res dokaj nov in »čuden« band glede na to, da smo Death tribute zasedba. Nekateri ljudje to sprejmejo in razumejo, spet drugi pa so skeptični. Seveda nismo tako dobri kot Death, ampak žal Death več ni in želimo samo zapolniti to praznino. Ampak ja, bilo je v redu.

TINA: Ja, se povsem strinjam. Sem pa še vedno precej presenečena, ker imam veliko znancev, ki poslušajo Death, a žal (zaenkrat še) ne poznajo vas.

MATT: Ja, veš, kako je, vse skupaj je na koncu res ena čudna situacija. Smo tribute band in pišemo svoje komade. Prepričan sem, da bo vedno obstajal neki del poslušalcev, ki bo mnenja, da nas ne potrebuje, saj imajo Death. In to je čisto OK. Ampak za ljudi, ki pa še vedno želijo nekaj več, bomo tukaj in delali to, kar znamo najbolje. Res imamo srečo, da nas je veliko ljudi sprejelo.

TINA: Kdaj se je pa vse skupaj začelo? Kdaj si se odločil, da je čas, da nadaljujete, kar so nam zapustili Death?

MATT: Začetek je bil malo čuden, ker sem bil del prve turneje DTA (Death To All) (po večini vokal, nekaj tudi kitare), na prvem evropskem koncertu DTA sem tudi sodeloval z enako mero. Gus (trenutni bobnar) in Sean Reinert, ki je igral bobne na albumu Human, sta se spoznala, ko je bil Gus Seanov bobnarski tehnik na drugi turneji DTA. Moj drugi band, Exhumed, pa je bil del te turneje in z Gusom sva se preprosto zagovorila. Saj veš, kako je, ko se dva prijatelja začneta pogovarjati, spijeta nekaj in se odločita, da bosta začela z Death tribute bandom. Seveda sprva nisva mislila nič resnega, tudi nisva vedela, kaj točno se bo zgodilo. Dogovorila pa sva se, da se bova dobila, začela skupaj igrati in na koncu naredila najbolj nor Death tribute band. Na začetku sploh ni bilo resno, vendar pa sem imel nekaj prostega časa in sem napisal nekaj riffov ter jih poslal Gusu. Ko sem ga vprašal za mnenje, je rekel, da so dejansko dobri. Na srečo sta tako Gus kot Dan, naš drugi kitarist, studijska inženirja z ogromno snemalnimi izkušnjami, zato sem jima preprosto poslal res slabe demo posnetke, in ko sem jih dobil nazaj, so zveneli kot odličen komad. Tako smo posneli demo, ki je peljal do pogodbe z založbo (Relapse Records) in evo, zdaj smo tukaj.

TINA: Kaj ti pomeni Chuck? A zate predstavlja navdih, idola …?

MATT: V bistvu je stvar taka. Meni osebno je najpomembnejša stvar metala nasploh to, da v njem ni idolov, bogov in mojstrov – ne glede na to, kar drugi mislijo oz. mislite. Zato ne želim Chucka postavljati na prestol in ga častiti ter biti fanatičen. On je oseba tako kot vsi drugi. Tudi on je imel napake, o katerih je večkrat govoril preko glasbe. Vse glede osebnih težav in bitk s prejšnjimi člani banda, z managementom in vsem drugim, o tem res govori kar nekaj komadov. Zato ne nameravam nikogar kovati v zvezde. Še vedno pa je nekdo, ki ga res občudujem, pa ne vem, ali zaradi njegovega pohoda oz. prizadevanja do sprememb v death metalu ali samo zaradi njega samega in tega, da je želel ljudi soočati s stereotipi (in jih tudi uničiti), ki so si jih ustvarili o njem in death metalu nasploh. Kar koli je bila njegova motivacija, mu je v vsakem primeru uspelo spremeniti death metal in ga pognati naprej. Mislim, da zdaj, 30 let za tem, ljudje še vedno o tem ne razmišljajo v tej smeri. Do časa, ko je izšel Scream Bloody Gore, je originalna death metal generacija umrla. Na sceno so udarno prišli Possessed, Bathory so postali neki thrash/viking band, Sacrifice so postali thrash band. Sodom in Kreator so postajali vse bolj »čisti« in profesionalni, saj veš, Venom tudi niso bili ne vem kaj. Kakor koli, prvi ekstremni bandi, ki so začeli val, ki ga danes poznamo pod imenom death metal, Possessed, Celtic Frost itd., so spremenili svoj žanr ali pa ne obstajajo več. Ko je izšel Scream Bloody Gore, je bil res album, ki je nosil bakle in zastave ter od mrtvih oživel death metal sceno. Ko se je začel resno prodajati, so bili pri Combat Records res presenečeni, da ljudje kupujejo to »skozlano črevesno sranje«, ki je se v bistvu začelo z valom, ki so ga nadaljevali Morbid Angel, Carcass in drugi. Res je bil velik moment, ključni moment za ta žanr. Death metal je bil na sceni vse od leta 1983, 1984, a je umiral – Scream Bloody Gore ter Leprosy sta porinila žanr naprej, in to je bila res pomembna stvar. Tako da Chucka res občudujem in spoštujem, vendar ne želim pasti v neko herojsko čaščenje, saj je le oseba, nepopolna oseba. Romantični del te zgodbe je, da je njegova zgodba nezaključena. Tako kot Randy Roads, Cliff Burton, Phil Lynott ali katera koli druga oseba spada med ljudi, ki so naredili nekaj velikega za metal sceno in nas zapustili na sredini svoje zgodbe. Žal ne bomo nikoli vedeli, kako bi se končale. Sam sem zdaj skoraj deset let starejši, kot je bil Chuck, ko je umrl, kar je res nora misel. Zdi se mi res žalostno, da ni mogel zaključiti, kar je želel narediti, in hvaležen sem, da je vedno naredil nekaj drugače, da je potiskal sceno naprej. Verjetno bi sovražil Gruesome, ker želimo biti nostalgični, in da bi bilo to zanj čudaško, je res občudovanja vredno.

TINA: Ooo, hvala za to res podrobno vrnitev v preteklost. Pa pojdimo nazaj v sedanjost. Vaš novi album je izšel pred približno dvema mesecema. Zakaj ste se odločili za Spiritual Healing kot glavno inspiracijo?

MATT: Ko smo začeli z bandom, nismo imeli načrta. Spet smo pri neki čudni situaciji, saj je prvi album neka notranja šala med nami. Res smo se potrudili s komadi, vendar nismo mislili, da bo kogar koli naša glasba zanimala. Potem pa se je album začel prodajati in bil odlično sprejet. »Fuck!« Rabimo načrt. Nekako sem mislil, da bomo posneli album, nekateri ga bodo ljubili, drugi sovražili, in to bi bil konec Gruesome. Ampak res se je prijel na sceni, in takoj smo bili mnenja, da nam je, kot tribute bandu, najboljša pot ta, da gremo korak za korakom. Košček po košček. Dimensions of Horror je postal naš Scream Bloody Gore in Twisted Prayers naš Spiritual Healing. Savage Land je bil nekako podoben Leprosy, vendar ni imel drugih elementov prvih izdaj. Tako da zdaj želimo – saj veš, vsi albumi zasedbe so tako različni, med vsakim je res velik razpon – zdaj se želimo posvetiti vsakemu izmed njih posebej. Symbolic in Leprosy sta kot dva različna planeta. Tako da bomo šli preprosto kronološko skozi albume in izkazali spoštovanje vsakemu na naš način ter proslavili vse najboljše, kar nam je dal vsak izmed albumov.

TINA: Prav tako kot Death ste za svoje naslovnice izbrali Eda Repko. Kako ste pristopili do njega, ko ste se odločili, da želite naslovnice zelo podobne oz. posvečene kultnim albumom zasedbe Death? Ste vse skupaj vzeli za hec ali ste se odločili za zelo resen pristop?

MATT: Že od samega začetka smo bili res odkriti. Mislim da nas zato ljudje res spoštujejo in poslušajo. Takoj smo povedali, da smo tribute band, zato to delamo. Vemo, da zvenimo kot Death, a je točno to naš namen. Točno to smo že od prvega albuma dalje povedali Edu. Ko smo ga poskusili kontaktirati preko Relapse, nismo vedeli, koliko denarja želi za naslovnico, vendar smo takoj povedali, da ga želimo in ga moramo imeti ne glede na naš »budget«. Če bo želel 5.000 dolarjev, bomo raje vzeli stran denar za snemanje in imeli odlično naslovnico, ker želimo, da naši albumi dajejo občutek nadaljevanja tega, kar so naredili Death. In brez njegovega dela to pač ni mogoče. Res je ključnega pomena, saj nam naslovnica predstavlja nekaj takega, kot če bi imeli še enega člana banda. Ed že od nekdaj dela odlične slike, posterje njegovih umetnin sem imel na steni praktično od 20. leta. Tako da res ni potreboval veliko usmeritev: »Smo Death tribute band in tole je naslov albuma«. In za novi album, Twisted Prayers, je bilo največ, kar sem rekel, da želim neko cerkev z vitraži, zelo kul barva zraven pa bi bila rumena. Ko je prinesel sliko, je bila točno to, kar sem želel. In vsak album je bila ista zgodba. Pri Edu je res super to, da so njegove prve slike oz. naslovnice zelo živahnih, svetlih barv. Če pogledaš metal naslovnice zadnjih 20 let, so zelo temačne, črne, rdeče ali temno zelene. Vse, kar je on delal v osemdesetih, pa je zelo svetlo. Leprosy ima roza temo, Spiritual Healing svetlo modro, zato smo res želeli ohraniti vse v povezavi s svetlimi, živahnimi barvami. Savage Land je oranžen, Dimensions Of Horror zeleno moder, novi album pa je vijolično rumen, skorajda velikonočen. Kar je super, ker gre za motiv proti religiji. Tako da dobimo neko vizualno križanje.

TINA: Ja, res je super! Med merchandisom sem takoj opazila vašo majico z modrim motivom, ki je res odlična!

MATT: Ja, za nekoga, ki je živel skozi osemdeseta, je bil svet nekoč zelo svetel in živahen. Vsi bandi so nosili bele superge, svetlo modre kavbojke in svetle majice. Vse ni bilo – dejansko do sredine devetdesetih – črno, temačno, grozno, kot je zdaj. Sam se s tem res lahko poistovetim. Prihajam iz Kalifornije, odraščal sem blizu plaže, ves čas sem bil zunaj med palmami in nič v mojem svetu ni bilo črno in temačno. Vse je bilo svetlo in zelo zabavno.

TINA: Pa pojdimo vseeno malo nazaj na grozno. Od kod je prišla ideja za ime Gruesome?

MATT: Haha, ko smo začeli s projektom DTA, sem opazil – glede na to, da je Death eden mojih najljubših bandov, to je do zdaj najbrž že vsem zelo jasno–  da celotno zapuščino Death hočejo ugrabiti ljudje, ki so jim ljubši le novejši izdelki zasedbe. Vsem je všeč le progressive del, za katerega moraš biti res ekspert, da ga odigraš. Jaz sem pa res začel obujati njihove starejše albume, ko so peli o zombijih, o »gore« (krvi) in grozi. Zato sem želel eno preprosto, »gore« in predvsem direktno ime. Ker nisem poznal nobenega banda z imenom Gruesome (zdaj vem, da obstajajo še eni, a imajo izdan le demo izpred več kot deset let), obstajajo pa bandi z izpeljankami te besede, sem se odločil za to ime. Vsake toliko časa se res pojavi dobro ime za band, ki še ni uporabljeno in zame to ime pomeni vrnitev v preteklost zasedbe Death. Zdaj, ko pa nas čakajo novejše izdaje, predvsem tiste bolj tehnične, bo res izziv uspeti z imenom, kot je Gruesome, igrati pa progressive death metal.

TINA: A misliš, da ljudje še cenijo dober old-school death metal, ali bo novejša glasba preprosto požrla vse in prevzela nadzor?

MATT: Ne, mislim, da ne. Seveda sem tudi sam član družabnih omrežij in imam veliko prijateljev, tako na družabnih omrežjih kot v resničnem življenju, ki so mojih let, sam sem star 42. In velikokrat poslušam, kako se ljudje pritožujejo nad novo generacijo metalcev, sam pri sebi pa si mislim: nova generacija metalcev je zakon! Na voljo imajo tako veliko območje za dostopanje do glasbe in igranje glasbe, o katerem smo lahko v osemdesetih in devetdesetih samo sanjali. Imajo internet, kjer lahko dobijo vse. In dejstvo, da je toliko bandov, ki so bili premalo cenjeni v času, ko sem bil jaz otrok, npr. thrash metalci  Razor ali death metalci Demigod in Convulse, ki jih zdaj mlajši metalci sprejmejo in poslušajo. Torej ja, radi imajo Obituary, Death in Carcass, ampak še vedno imajo radi tudi Carnage, Funebre, in vso to glasbo imajo le nekaj klikov stran. Sam sem moral pa pisati nekemu tipu, da sem preko pošte dobil kupon ali kaseto. Če sem imel srečo, sem čakal tudi pol leta in morda je bila na koncu kaseta celo najdena med izgubljeno pošto. Ja, po eni strani so bile te dogodivščine res nekaj posebnega, po drugi strani pa bi tudi jaz rad preprosto odprl internetno stran, natipkal nekaj besed in imel dostop do celotne zgodovine death metala. Nostalgični cikel je bil pred desetimi leti kar močen, sploh v thrash metalu. Pa ne le Municipal Waste in Toxic Holocaust, ampak tudi Assassin in Exhumer (obe nemški thrash metal zasedbi sta nastali med leti 1982 in 1983, vmes razpadli in ponovno začeli z ustvarjanjem med leti 2001 in 2002, op.p.), pa Razor (nastali 1983, razpadli 1992, ponovno začeli z delovanjem 1997, op.p.) in Sacrifice (tudi ti so nastali leta 1983, razpadli deset let pozneje in ponovno začeli ustvarjati leta 2006, op.p.). No, zdaj pa se je začelo v death metalu. In poslušalcev ne zanimajo le novejši bandi, kot so npr. Blood Incantation, ampak poslušajo tudi Convulse (nastali leta 1994, razpadli pet let pozneje in ponovno začeli leta 2012, op.p.) ali pa kateri koli drugi finski ali švedski underground death metal band. Menim, da je metal scena trenutno tako zelo boljša, kot je bila v preteklosti, a ljudje se še vedno obešajo na dejstva in se pritožujejo: »Ja, takrat sem moral na kolo pa se peljati do trgovine s ploščami pa zbrati denar za kaseto …«. Ja, OK, kul, tudi jaz sem to delal in po eni strani res naredi izkušnjo bolj smiselno, na drugi strani pa je dejstvo, da imajo ljudje dostop do vsega in podpirajo res vse »ekstremno sranje«. Poslušajo Cancer – Death Shall Rise, poslušajo Convulse – World Without God, poslušajo Leprosy – poslušajo res tisti pravi death metal in ga obožujejo. Tako da po mojem so današnja (death) metal scena in njeni podporniki res zakon!

TINA: Hvala za še eno natančno vrnitev v preteklost. Zdaj ko si na turneji tako z Exhumed in Gruesome, ti je kdaj žal, da si začel z Gruesome in ne le nadaljeval s sodelovanjem pri turneji Death To All?

MATT: Haha, iskreno povedano ne. Vedno sem imel občutek, z DTA – res imam rad vse fante, ki sodelujejo pri projektu; Gene Hoglan, Steve DiGiorgio, Sean Reinert, vse jih poznam že dolgo časa – ampak že od nekdaj sem nekdo, ki želi narediti stvar po svoje. In zato to raje delam na manjši ravni, pa vendar je na moj način. Če bi nadaljeval na visoki ravni, z DTA, bi se verjetno zgodilo to, da bi moral delati tako, kot bi mi rekli drugi. Tega pa ne želim. In mislim, da se tule lahko primerjam s Chuckom. Chuck je bil vedno tak, da je želel narediti vse po svoje. Ko so mu drugi rekli, da je OK, je želel popraviti in narediti stvari po svoje. Tako da sem raje glavni pri svoji glasbi na manjši ravni, kot pa da delam stvari na visoki ravni in sem skoraj podrejen nekomu drugemu, pa tudi če so to ljudje, ki jim imam zelo rad in jih spoštujem.

TINA: S tem se povsem strinjam. Pa sva prišla do konca in verjamem, da te glede na tvoje zanimanje v metal zanimajo tudi grozljivke. Nam lahko zaupaš, kdo je tvoj najljubši ustvarjalec grozljivk in katera je tvoja najljubša?

MATT: Mislim, da je moja najljubša grozljivka še vedno Reanimator (comedy/horror iz leta 1985, op.p.). Ja, saj se zavedam svoje starosti, star sem 42, ampak ko sem prvič videl Reanimator, sem bil star 11, vsaj mislim, da. Pravzaprav je bilo tik pred tem, ko sem začel poslušati metal. Ampak videl sem ta film in imel je perfektno kombinacijo ogabnosti in jošk – ja, to je bilo zelo pomembno, haha. Glavni igralki, Barbari Crampton, sem res izredno hvaležen za njeno oprsje, to mi je namreč zelo veliko pomenilo. Film ima tudi določen humoristični del, ki mi je zelo všeč. V bistvu je enako tako pri zelo ekstremnem metalu kot pri grozljivkah z vso grozo, ki pa je preprosto ne moreš jemati resno. Če pa jo jemljete resno, imate verjetno problem. Namen ekstremnega metala je ta, da ti na odličen način pomaga pri sproščanju vsega nasilja in negativne energije. In enako je z grozljivkami, ki imajo psihološki pomen. Predstavljaj si mladega fanta, prekritega z mozolji – devičnik, seveda, ki je poln nekih frustracij in jeze ter potrebuje nekaj za sprostitev. In filmi, denimo Reanimator, Evil Dead 2, naredijo točno to, saj se jim lahko tudi smejimo in se zabavamo ob njihovem ogledu. In točno to sem jaz našel, ko sem odkril death metal – glasbeno verzijo grozljivk, ki sem jih gledal, pa naj bo to Reanimator, From Beyond, Texas Chainsaw Massacre (tisti iz leta 1974 seveda), Zombie ali kar koli drugega. So res najboljši način za sprostitev jeze in nasilja, ki ju imamo vsi v sebi. Tako lahko vse to spravimo iz sebe na pozitiven način in se povežemo z ljudmi, ki so jim ti filmi ali glasba tudi všeč. Še vedno bomo tekli v krogu in se udarjali na koncertih, pa vendar smo najboljši prijatelji. In grozljivke so bile res točno to zame. Tako da ja, Reanimator. Haha, pravkar sem se spomnil, na sebe, starega 11 let, ko sem videl prizor, ko zlobni doktor porine svojo odrezano glavo med noge dekleta, haha, ne vem točno, kaj delaš s svojim obrazom tam dol, ampak zgleda noro in komaj čakam, da izvem. To je najboljša stvar, ki sem jo videl. Haha, ja, in po 30 letih jo imam še vedno v glavi.

TINA: Haha, hvala, pa smo dobili anekdoto, za katero nismo niti prosili!

MATT: Haha, hvala tebi!

 

 

SORODNE VSEBINE:
3. 8. 2017Metaldays 2017, 4. dan / Galerija
31. 7. 2017Metaldays 2017, 1. dan / Galerija
6. 8. 2013Metaldays 2013, 2. dan / Reportaže
29. 3. 2017Winter Days Of Metal, 3. dan / Galerija
ZADNJE OBJAVE
Intervju
24. 8. 2018
Gruesome
Intervju
14. 2. 2018
Therion
Intervju
15. 9. 2017
Arch Enemy
Intervju
12. 6. 2017
Doro
Intervju
2. 6. 2017
Simon »Talent« Škrlec
Intervju
7. 4. 2017
Teleport
Intervju
29. 12. 2016
Space Unicorn on Fire
Intervju
18. 11. 2016
Železne stopinje
KONCERTI & FESTIVALI
22. 9. 2018
Blasphemer Fest Clagenfurth IV
Kwadrat, Celovec, Avstrija
25. 9. 2018
Spectral Voice, Hagzissa
KAPU, Linz
27. 9. 2018
Spectral Voice, Morbid Creation
Akc Medika, Zagreb, Hrvaška
27. 9. 2018
10. Metalwitch
Klub Cirkus, Ljubljana
27. 9. 2018
Hour of Penance
TrainStation SubArt, Kranj
27. 9. 2018
Güacho, Torso
Mammut Bar, Celovec, Avstrija