22. in 23. maja 2014 je skupina Pentagram igrala v mestu Tampere na Finskem. Pred koncertom sem njihovemu menedžerju poslala sporočilo, če ima mogoče frontman skupine čas za intervju. V odgovor sem dobila, da je na žalost Bobby zelo zaseden ter da za osebni intervju ne bo časa, se pa lahko dogovorimo za intervju preko e-maila. Ker sem bolj trmaste narave in mi e-mail intervjuji ne dišijo, sem se 22. 5. enostavno odpravila na prizorišče že ob 14:30 v upanju, da bodo le našli malo časa zame. Ura je bila 17:30, ko je Bobby Liebling prišel na prizorišče in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem ga ogovorila. Po nekaj kreganja sama s seboj sem pristopila, se predstavila ter ga vprašala, če ima mogoče kaj časa za intervju. Poklonil mi je velik nasmešek in me povabil, naj prisedem. Po tridesetminutnem pogovoru sem se zahvalila za njegov čas ter se poslovila, saj so naju že malo priganjali, da se Bobbyju mudi. Prisedla sem k prijateljici za sosednjo mizo in na moje veliko presenečenje se nama je Bobby v nekaj minutah pridružil in klepetal z nama še naslednje pol ure, preden je ugotovil, da sedaj pa res že zamuja. Vztrajnost je lepa čednost, vedno je potrebno vsaj poskusiti. Lahko ti rečejo ne, lahko pa se ti zgodi, da boš naslednjih nekaj let imel dobro zgodbo v žepu – »tisti dan, ko sem bila z Bobbyjem Lieblingom na kavi«. :)
Mislim, da mi banda Pentagram ni treba posebej predstavljati, pa vendar na kratko: Pentagram je ameriška skupina, ustanovljena leta 1969 (in ne leta 1971, kot je navedeno povsod, me je Bobby posebej popravil). Znani so kot eni izmed pionirjev heavy metala oz., bolj natančno, veljajo za ene glavnih pionirjev doom metala. Znotraj skupine je bilo veliko menjav in edini stalni član do danes je frontman. Skozi leta so bili velikokrat na robu uspeha, vendar ga nekako niso dosegli – do sedaj. Njihovi albumi vedno vsebujejo nekaj starega materiala ter nekaj novega. Leta 2012 je bil javnosti predstavljen dokumentarec Last Days Here, ki nam skozi štiri leta predstavi dnevne boje frontmana Bobbyja Lieblinga in njegovo pot do streznitve ter končno tudi dolgo pričakovanega uspeha. Ustanovitelj in pevec skupine Bobby Liebling si je torej vzel nekaj časa in odgovoril na par vprašanj.
NINA: Zdravo, Bobby, hvala za tvoj čas. Kako se počutiš?
BOBBY: Počutim se v redu, zdrav sem, kolikor sem pač lahko. (smeh)
NINA: Lani ste s Pentagram igrali na festivalu MetalDays v Sloveniji, kako je bilo?
BOBBY: Ja, lani smo igrali v Sloveniji, na Poljskem in mislim, da na Švedskem. Victorja (kitarista, op. a.) takrat na žalost ni bilo v bandu, zato je bilo malo drugače, ampak je bilo vseeno okej.
NINA: Ste imeli kaj časa za raziskovanje Tolmina?
BOBBY: Ne, nismo imeli časa. Vse, kar vidiš na turneji, so hotelska soba, letalo in oder. To je to. Tukaj (Tampere, op. a.) je bilo drugače, prišli smo že včeraj zvečer okoli desete ure. Najprej sem mislil, da je ura štiri popoldne, ker je tako svetlo. Na žalost so nam na poti do sem izgubili prtljago. Vso našo opremo, obleke … Za 24 ur je bilo vse izgubljeno. Je pa oprema sedaj končno na poti, tako da bo tukaj v roku ene ure. Igramo pa dva dni, danes in jutri. Jutrišnji koncert je razprodan in mislim, da današnji tudi.
NINA: Potem bi lahko rekli, da je Finska vaša država?
BOBBY: Ja, tukaj so bili ljudje vedno zelo dobri do nas. Na srečo veliko ljudi govori angleško. Imamo lastno založbo RAM Fan Label, preko katere izdamo omejeno število gramofonskih plošč, in ko so razprodane, jih prodajamo samo še na koncertih. Zadnji album, ki smo ga izdali, je bil dejansko live album, posnet na koncertu v Helsinkih leta 2011. Razprodan je bil takoj, ko so ljudje zvedeli zanj.
NINA: Slišala sem, da naj bi bili trenutno v procesu snemanja novega albuma?
BOBBY: Nismo še začeli, nismo še šli čez ves material, ampak že vem, katere pesmi, ki sem jih napisal med letoma 1969 in 1974, bodo na albumu. Na albumu bo pol starega materiala iz tega obdobja in pol novih skladb. Sedaj pišem samo še besedila, ker imam že 450 pesmi; 2000 sem jih vrgel proč.
NINA: Potem lahko naslednjih 30 let samo snemaš albume in uživaš …
BOBBY: Saj to delam. (smeh) Raje delam v studiu, kot pa nastopam. Lahko živim še ne vem kako dolgo, pa ne bom porabil niti polovice tega, kar imam. Rad imam besedila, ki jih pišem sedaj, bolj so mi smiselna. Včasih sem delal oboje, pisal besedila in delal glasbo.
NINA: Kakšna je razlika med pisanjem in inspiracijo nekoč in danes?
BOBBY: Sedaj vem, kaj delam. (smeh) Včasih nisem imel pojma, kaj počnem, vse so bile bolj kot ne polomljene fraze.
NINA: Ko poslušaš stare komade, odkriješ kaj novega?
BOBBY: Ja. Odkrijem, da so besedila res nekaj pomenila.
NINA: Če bi lahko šel nazaj, z vsem znanjem, ki ga imaš danes o šov biznisu, bi si vseeno želel biti rock zvezda?
BOBBY: Sem narcističen (smeh), tako da … moram reči, da si želim biti rock zvezdnik. Ampak življenje rock zvezdnika je zanič. Spiš nič, uro ali dve na noč, če imaš srečo. Pokonci si tudi 3–4 dni zaporedoma. Vsi te priganjajo.
NINA: Nekje sem prebrala, da si si kot otrok želel postati New York Yankee (član baseball ekipe, op. a.) ali pa rock zvezda.
BOBBY: Res je. Ko sem bil star pet let, so me vprašali, kaj si želim biti, ko odrastem, in sem rekel New York Yankee ali pa rock zvezda.
Ne, da se hvalim, zelo ponižno sprejemam svoje uspehe. Nisem navajen vsega tega, vse skupaj je kot en velik puhast oblak. Nikoli si nisem mislil, da mi bo dejansko uspelo. Vsa leta sem se trudil in trudil, ampak nisem prišel nikamor. Ko pa sem se končno streznil – uau! Neprestano potujemo in razprodajamo koncerte.
Ko smo začeli igrati, je heavy metal pomenil samo eno zvrst glasbe. Vsak band je imel svoj unikaten zvok. Sedaj imaš doom, black, hardcore metal, ta metal, oni metal … Tako da ko me vprašajo, kakšno zvrst muzike igramo, vedno odgovorim heavy hard rock. Kako igramo? Glasno! (smeh)
NINA: Leta 2012 je izšel dokumentarec Last Days Here.
BOBBY: Ja, dokumentarec … Si ga videla?
NINA: Ja.
BOBBY: V filmu igra en zelo bolan tip. (smeh)
NINA: Osebno mislim, da je bilo potrebno veliko poguma, da pustiš ljudem, da te snemajo na vsakem koraku. Kakšen je bil prvi občutek, ko si ga videl?
BOBBY: Sem realist. Bil sem na heroinu 43 let, od tega 35 let na 140 ml metadona, k temu pa lahko dodaš še 27 let cracka. Moja odvisnost me je stala okoli tisoč dolarjev na dan. Ko sem prvič videl film in se zagledal, sem jokal. Moja žena ni pogledala filma, ker ga ni mogla, preveč jo je vznemiril. Spoznal sem jo leto po tem, ko smo začeli snemati film. Takrat sem bil resno bolan in v razsulu. Trenutno sva ločena že štirinajst mesecev in ravno včeraj je objavila na Twitterju, da bova spet skupaj. Neskončno jo pogrešam, njo in svojega sina, ki ga nisem videl že devet mesecev.
NINA: Misliš, da te film predstavi tako, kot bi si želel?
BOBBY: Mislim da, zelo je realen. Bil sem na robu propada, tehtal sem približno 46 kg. Težko me je bilo gledati. Ampak vsi imajo radi zgodbo pepelke in srečen konec. Ko smo se leta 2009 ponovno združili za koncert v New Yorku, so ljudje prileteli iz 22 držav, da so nas videli. Kar mi je bilo zelo čudno.
NINA: Zame osebno je najboljša izjava v filmu, ko rečeš: »Kaj želiš od mene? Da osvojim svet v eni noči?« Nekako ti je to tudi uspelo. Je takšen občutek?
BOBBY: Ne vem, če sem ravno osvojil svet … (smeh) Pustil sem pečat tu in tam. Nikoli si nisem mislil, da mi bo dejansko uspelo. Štiri leta, 60 držav … Ko smo igrali v Kaliforniji, smo imeli »meet & greet«, ki je trajal dve uri. Ogromno ljudi, ki so čakali na podpise in fotografije – vrsta se je vlekla kar čez šest ulic. Dve uri pred nastopom sem šel dol na cigareto in tam je bilo ogromno deklet, starih pod 25 let, ki so jokale, kričale, da bi imele otroka z mano, da se želijo poročiti z mano. Bil je res čuden občutek. Promotor je prišel do mene in me prosil, naj grem nazaj gor, ker jih niso mogli umiriti. (smeh)
NINA: Vseeno je moral biti dober občutek, že tako imaš mlado, lepo ženo in otroka.
BOBBY: Ja. (smeh) Res ljubim svojo ženo, čeprav trenutno uradno nisva skupaj. Zadnje mesece, odkar nisva skupaj, se počutim izgubljenega. Ko sva se razšla, si je postrigla svoje lepe dolge blond lase in se pobarvala na modro. Vedno bo ljubezen mojega življenja … Če ne bova nekako uredila stvari in ostala skupaj, je to zame to. Star sem 60 let, ne da se mi na novo začeti nekega razmerja. Z njo sva skupaj sedem let. Ogromno časa traja, da nekoga res spoznaš. Ona in jaz sva ista oseba, kličem jo »mini me girl«. (smeh)
NINA: Se počutiš starega 60 let?
BOBBY: Seveda ne. (smeh) Imam kompleks Petra Pana, ne morem odrasti. (smeh) Počutim se, kot da sem star 18 let, in tudi najbolje se razumem z ljudmi med 16. in 30. letom, zato ker sem toliko let živel v nekakšnem limbu. Razlika med takrat in sedaj je, da sem zdaj trezen in se veliko bolj zavedam stvari, ki se dogajajo okoli mene. Okolice se nisem zavedal približno 40 let, kot bi bil zamrznjen v času.
NINA: Tvoj najljubši album je Sub-Basement, ampak ga ne moreš dolgo poslušati. Kako to?
BOBBY: Ker je dementen, totalno bolan. Res je tak. Moja najljubša pesem, ki sem jo kdajkoli napisal, je Out of Luck in tudi pesem Sub-Basement je bila napisana leta 2001. V skladbi je ogromno kitar, ampak je totalno bolna. (smeh) Rad imam tudi naš zadnji album, ker je klasičen. Kočno smo naredili klasičen album.
NINA: Greste z novim albumom v isto smer?
BOBBY: Ne. Lahko se zgodi, da nas bo veliko fanov zapustilo. Na albumu bo nekaj balad in nekaj pesmi v bolj punk stilu iz leta 1978, ki so bile napisane v istem tednu kot Wheel of Fortune. Ne vem, zaradi meni neznanega razloga smo imeli Pentagram tudi dosti punk privržencev.
NINA: Najboljši koncert, ki si se ga udeležil v življenju?
BOBBY: Uf, ta je težka, ker sem si v živo ogledal veliko bandov, o katerih lahko ljudje samo sanjajo, da bi jih videli. Dust, The Groundhogs, Atomic Rooster … Vse bande iz poznih 60-ih let.
Prvič, ko sem videl Hendrixa, sem se z njim pogovarjal deset minut. Videl sem ga v nekem hotelu, v plesni dvorani, bila je neopisljiva izkušnja. Jimmy je »the man«! Pa ko sem končno videl v živo Blue Cheer. Če kdo ve karkoli o Pentagram, potem ve, da se na koncu albuma vedno zahvalimo Blue Cheer. Na zadnjem je pisalo »počivaj v miru, Dickie Peterson« in seveda zahvala Blue Cheer. Imel sem koncert v Turbagu tisti večer, ko je Dickie umrl. Igral sem le dve uri stran. Če bi vedel, bi koncert odpovedal in šel tja, saj sta oba, Dickie in Paul, moja dobra prijatelja.
NINA: Kateri pa je zate najboljši koncert Pentagram?
BOBBY: Igrali smo v toliko državah zadnja štiri leta … Šestdeset držav, to je ogromno. Hellfest in Roadburn. Hellfest je totalno odštekan. Sediš zadaj v šotoru in se pojavi ogromna reklama Coca-Cole čez ekran. Igraš za to ogromno reklamo za kokakolo in si misliš: »O moj bog, zadeli smo glavni dobitek.«
NINA: Če bi bil na mojem mestu, katero vprašanje bi si zastavil? Kaj si želiš, da bi te vprašali, pa te nikoli ne?
BOBBY: Uh, ne vem … To je kar pretežko vprašanje. Ena stvar na primer, ki me je nikoli ne vprašajo, pa me to kar malo prizadene, je, če bi si želel s kom sodelovati kot gost na albumu.
NINA: In s kom si želiš sodelovati?
BOBBY: Hm, recimo z Lesliejem Westom na Unusual Suspects. Ali pa Zakkom Wyldeom, Billyjem Gibbonsom … Želel bi si sodelovati tudi z Michaelom Schenkerjem. Obstaja slika na internetu njega in mene na Hellfestu. Je neverjeten kitarist, zelo ga spoštujem.
NINA: Si mogoče razmišljal, da jim je težko pristopiti do tebe?
BOBBY: Ja, sem razmišljal, da mogoče mislijo, da jih bom zavrnil, da hočem delati samo s Pentagram. Ampak je ravno nasprotno; zelo si želim, da bi s kom sodeloval. Ker Pentagram me nekako omejuje, nikoli ne bi bil v drugem bandu. Za razliko od nekaterih, ki imajo več bandov, meni ni do tega – kar se mene tiče, to kaže nezvestobo. Moje srce bo vedno pripadalo Pentagram. Želim si izdati tudi solo projekt, material že imam, vendar ne vem, če lahko sploh še igram. Moje roke niso več to, kar so bile, ne znam več tako dobro igrati, kot sem 35 let nazaj.
NINA: Em, kaj je to »black potato«?
BOBBY: (smeh) V to se nebom spuščal. Reciva le, da sta dve glavi boljši kot ena, in jaz sem mislil, da je ena že na poti, da odide, ampak ni. (smeh)
NINA: Želiš še kaj dodati ?
BOBBY: Ja. Mlajše generacije in vsi bandi, ki pravite, da je naša glasba imela na vas velik vpliv – rad bi se vam zahvalil, rad vas imam. Če želite uspeti, morate imeti cilj vedno pred seboj. Želim si, da bi obstajal nek ključ do uspeha … Vendar edini ključ do uspeha je trdoživost. Hvala, da nas poslušate že 44 let.
NINA: Bobby, hvala ti za tvoj čas in prijaznost.
