Chinchilla

Ob njihovem imenu sprva nihče ne pomisli, da gre za heavy metal band. Pa vendar so Chinchilla zelo soliden nemški band, ki je marca izdal nov album The Last Millenium. Kaj več o njem, njihovem imenu in še čem lahko preberete v intervjuju z njihovim vodjem, kitaristom Udom Gerstenmayerjem.


MATJAŽ:
Marca ste izdali svoj novi album The Last Millenium. Po mojem mnenju je to vaš najboljši album do sedaj. Kako ste vi zadovoljni z njim? Kakšne so bile reakcija vaših fanov?

UDO:
Z njim sem zelo zadovoljen, naš novi CD je nekaj najboljšega kar sem kadarkoli napisal in Chinchilla igra sedaj veliko koncertov po Nemčiji, kar je OK. Odzivi na The Last Millenium so bili odlični tako s strani novinarjev kot s strani fanov, katerim je vsem po vrsti všeč naš razvoj in trša stran rock ‘n’ rolla. Mislim, da je to normalen razvoj. Stvari se morajo spreminjati, kajti dolgočasno bi bilo, če bi vse albume pisal v istem slogu. Veliko intervjujev kaže veliko zanimanje za naš band in tudi veliko pohvalo. Res je to najboljši album, ki sem jih naredil. Odlični zvok in trši material sta ena glavnih razlogov za to. Tokrat nismo naredili balade, česar nihče ne bi pričakoval od nas. Album ima prvorazredno produkcijo z briljantnim, surovim, modernim zvokom, udarnimi kitarami in bobni ter prevladujočim bassom. Naše misli in predstave o dobrem albumu so sedaj izpolnjene. Moje osebno mnenje je, da smo iz njega iztisnili najboljše, kar se je dalo, uporabili smo vse tehnične možnosti in z Ingmarjem ter mano kot producentoma in Achimom kot tehnikom ni moglo iti nič narobe. The Last Millenium je definitivno velik korak naprej v naši karieri.

MATJAŽ:
Zakaj sploh naslov The Last Millenium? Ima to kakšen globlji pomen?

UDO:
Živimo v groznem času. V vladah posameznih držav je ogromno neumnih ljudi in to je zelo nevarno. Dandanes je moč ljudi brez problemov zaslepiti in jim reči, da potrebujemo vojno. Ljudje so kot slepe ovce in sledijo tem vodjem. The Last Millenium govori o šibkosti človeštva. Zaradi ambicij do moči, slave in bogastva so nekateri pripravljeni narediti marsikaj. Vse v življenju ima svojo ceno, vedno je razlika med dobrim in zlim, črnim in belim. Na koncu se moraš med tem vedno odločiti. Človek ima vedno svoje račune in njihova velikost je vedno odvisna od posameznikovih dosežkov.

MATJAŽ:
Čeprav prihajate iz Nemčije, ne zvenite kot tipični nemški heavy metal band. Seveda nekaj podobnosti s temi bandi obstaja, še posebej pevec Thomas me včasih spominja na Tobbiasa Sammeta, a mislim, da se v vaši glasbi bolj čutijo vplivi starejših britanskih heavy metal bandov, je tako?

UDO:
Mislim, da imamo nekaj značilnih elementov iz 80-ih in glasbe, ki je temeljila na tem zvoku, a po mojem mnenju mi zvenimo moderno, kajti imamo udarne kitare in bobne ter dominanten bass. Je torej neka mešanica old school metala in modernejšega. Ne obstaja veliko bandov, ki bi jim uspelo narediti kombinacijo zvoka 80-tih in modernejšega heavy metala. Zaradi te kombinacije je tudi težko reči, da zvenimo kot katerikoli drug band. Torej nismo tipičen nemški band, ampak zvenimo bolj kot britanski metal, ta pa temelji na osemdesetih.

MATJAŽ:
Priredili ste tudi The Boys Are Back In Town od Thin Lizzy. Zakaj ste se odločili za to klasiko?

UDO:
V živo igramo tri priredbe, I Stole Your Love od KISS, ostali pa sta Headless Cross od Black Sabbath in The Boys Are Back In Town od Thin Lizzy. I Stole Your Love smo izdali na Madness albumu in nekateri fani so me spraševali: “Kaj se dogaja z Boys Are Back In Town, vaša verzija je čudovita?” Priredili smo jo bolj v metal stilu in mislim, da moraš priredbe odigrati na svoj način. Prirediti pesem tako, da bo zvenela kot original res ni zanimivo. Je pa to tudi nekakšna zahvala velikim bandom, s katerimi smo odraščali.

MATJAŽ:
Sedaj imate tudi dva nova člana, Josha in Roba. Zakaj sta zamenjala Steffena in Marca?

UDO:
Ja, Marc in Steffen sta nas zapustila. Med nami so obstajale velike razlike, kajti ni jima bil všeč razvoj k trši različici heavy metala. Mislim, da je bil njun odhod najboljša možna rešitev za band, kajti naša nova člana Rob in Josh stojita za našo glasbo 1000 %. To je tisto, kar potrebujemo!

MATJAŽ:
Pred kratkim ste bili na turneji z Demon in Tad Morose. Kako je bilo tam?

UDO:
Turneja z Demon in Tad Morose je bila kar dobra, ti fantje so bili zelo v redu in v veselje nam je bilo igrati z njimi. Čeprav okoliščine niso bile vedno najboljše, je bila turneja lepa izkušnja. Za sabo smo pustili zelo dober vtis, razen v Offenbachu – pa kaj, ostalo je bilo odlično. Mogoče ljudje v Hessnu potrebujejo malo pomoči, kar se tiče dobre zabave.

MATJAŽ:
Zdaj imate za seboj že nekaj turnej, a še nobene z velikim bandom. Je kak poseben razlog za to? S katerim bandom pa bi sploh igrali najraje?

UDO:
Jasno je, da bi jaz in Josh najraje igrala z Motörhead, Tommy pa s KISS. Iti na turnejo z velikim bandom je vedno vprašanje denarja, kajti to je zelo drago. Dandanes ni tako kot v 80-ih, ko si lahko od založbe dobil veliko denarja. Stroški turneje se morajo pokrivati s prihodki prodanih CD-jev, stvar mora biti v ravnovesju. Vendar nas naša založba poizkuša še letos spraviti na večjo turnejo, z velikim headlinerjem. Mislim, da bi zaradi tega lahko prodali veliko CD-jev.

MATJAŽ:
V preteklosti ste igrali tudi že na večjih festivalih. Lahko pričakujemo Chinchillo na kakšnem festivalu letos?

UDO:
Mogoče. Lani smo igrali v Wacknu, na Summer Breeze festivalu, še leto prej na Bang Your Head, Biker Union in ostalih festivalih. Založba nas poizkuša spraviti na festivale.

MATJAŽ:
Upam, da ne zameriš naslednjega vprašanja, vendar ali nam lahko poveš od kod ideja za tako ime banda? Chinchilla je res zelo netipično ime za kakršenkoli band.

UDO:
Res ni tipično ime za metal band, vendar mislim, da je zelo zanimivo ime. Činčile so smešne in sladke živali, po drugi strani pa jih ubijajo za plašče nekih bogatih žensk. To je kot Dr.Jekyl in Mr.Hyde, dobro in slabo, življenje in smrt, obojestransko, hitro in surovo, old school heavy metal in na drugi strani balade, nežne in sentimentalne. Ne pozabi, da je to ime kot zlato, kajti vsak mesec izide veliko albumov in imena bandov se včasih komaj kaj razlikujejo. Edini band, katerega ime je podobno našemu, je Cinderella. Naše ime se hitro zapomniš in nikoli ga ne pozabiš. Glej, smo na pravi poti, kajti na vprašanje: “Zakaj ste izbrali tako ime?” sem odgovoril že 1000-krat. Vsi, ki so prvič slišali naše ime, so sprva pomislili: “Kakšno zvezo sploh ima to ime s heavy metalom?”. To je zelo pomembno, kajti začenjajo se zanimati za naše ime, tako kot ti.

MATJAŽ:
Kaj zate osebno pomeni glasba in Chinchilla? Mogoče neke vrste kot resna zabava, predvidevam, da imate poleg tega tudi resne službe?

UDO:
Pravilno, vsi hodimo v službo, a Chinchilla je moje življenje, kajti v veselje mi je igrati s prijatelji našo vrsto glasbe in hoditi z njimi na turneje. Rock ‘n’ roll je v naših srcih in v naši krvi in to je razlog, da delamo glasbo. To je vse!

MATJAŽ:
Kako pa je kaj z vašimi načrti za prihodnost? Vem, da je še zgodaj, pa mogoče že razmišljate o novem albumu?

UDO:
Za začetek bomo igrali na nekaterih festivalih, konec leta želimo iti na turnejo s kakšnim večjim bandom in decembra začnemo s snemanjem novega CD-ja. Čaka nas torej veliko zabave in težkega dela.

MATJAŽ:
Udo, hvala lepa za intervju. Za konec pa našim bralcem in tistim, ki jim je všeč vaša glasba, sporoči še kaj, če želiš.

UDO:
Če želite zvedeti kaj več informacij o Chinchilli, ste povabljeni na našo spletno stran: www.chinchilla.rocks.de in bodite pozorni na nas, brez vas in naših fanov smo nič. “Keep rock ‘n’ roll alive.”