V četrtek so v mariborski Gustaf prispeli ruski pagan/folk black metal posebneži Satarial. No, pravzaprav so v Maribor prispeli že kar dva dni prej, tako da je lahko band dobra dva dneva časa do koncerta med drugim porabil za promoviranje svojega nastopa na povsem sebi primeren način.
Ta fotka je poleg številnih drugih videoposnetkov, ki jih na spletu sploh ni malo, napovedovala izredno erotično obarvano dogajanje, zaradi česar sem bil ob prihodu na pričakovani »lepljivi in slinasti« kraj dogodka negativno presenečen nad redkimi obiskovalci. Pa še tisti, ki so prišli, so sčasoma v Gustafu postali že skorajda tako rekoč hišni inventar na tovrstnih koncertih – vključno z menoj vred. Edina logična razlaga: vsi mariborski metalci so a) poročene copate, ki jih žene po osmi uri zvečer ne spustijo več iz domačega brloga, ali b) mrtvi v hlačah in jih zaradi tega gola ženska telesa ne zanimajo več. No, obstaja pa še možnost c), in sicer, da je glasba Satarial v ušesih mariborskih kovinoljubov tako zelo slaba, da ji niti golota ne pomaga.
Roko (iz hlač) na srce, Satarial so glasbeno resnično eden izmed najslabših bandov, kar sem jih kdaj koli v življenju videl in slišal v živo. Skupina se je glavni del nastopa predstavljala kot trojica, ki instrumentalno obvladuje štiri instrumente: kitaro, bas kitaro, bobne in klaviature. Kitarski del je dejansko še najbolj kakovosten, peša mu le pri izvirnosti, saj je vse skupaj pod črto zvenelo kot nekakšna mešanica različnih podzvrsti poganskega metala. Po drugi strani pa je kombinacija repetitivnih kitarskih in bobnarskih ritmov kljub nepoznavanju posameznih komadov poskrbela za tisti znani headbangerski filing, ki je iz redkih obiskovalcev po odigranem komadu izžgečkal ne le medlo ploskanje, temveč tudi glasno skandiranje in krike navdušenja.
Čeprav je tudi povsem možno, da je bila za vzklike navdušenja v glavnem odgovorna četrta članica banda, ki je v vlogi zapeljive čarovnice lovila glavne poglede ne le moškega dela publike. V razrezano/raztrgano črno opravo ovita zapeljivka, ki se je skozi celoten nastop igrala z ognjem, izvajala črnomašni ritual, vrtela boke, metala roke in noge v zrak in pri tem razkrivala nepobrito mednožje, je svoj performans kronala z ognjemetom iz dotičnega mednožja, pritrjenim na v alu folijo (ali nekaj podobnega) ovit dildo.
Slednjo točko sem osebno pričakoval med povsem zadnjim komadom nastopa, medtem ko jo je band predstavil nekje na sredini, nakar se je čarovnica postavila ob bobnarko, ki ji je medtem tudi že postalo tako zelo vroče, da se je odločila za nadaljevanje koncerta zgoraj brez. Toda tudi z golimi joški ji ni uspelo skriti velikega pomanjkanja še enega člana, ki bi namesto nje upravljal klaviature: ko je prišel na vrsto klaviaturski del, je z eno roko zagrabila obe bobnarski paličici, z drugo roko pa ob visokem petju proizvajala še enostavne melodije. Ta zgodba se je ponovila sprva med posamičnimi komadi in nato tudi med komadi samimi, monotoni bobnarski ritmi pa tudi niso kaj prida pripomogli k zanimivejšemu dogajanju. Šele v drugi polovici je band stopil malo na gas in poleg jošk pokazal še zobe, toda pod črto premalo za zadovoljitev česa več kot srbečih hlač.
