Suffocation / Skeletonwitch / Havok / Seita

In so prišli, dva tedna po Tolminu – Suffocation, Skeletonwitch in Havok (plus posebni gostje Seita, za katere je bil dotični koncert zadnja postaja na turneji). Dogajalo se je v malem lokalu, imenovanem P.M.K, prijetnem ambientu, ki sprejme skromno število ljudi, v neposredni bližini centra. Za lažjo predstavo o dogodku si predstavljajte Innsbruck kot izobraženo, emancipirano žensko z univerzitetno (ali višjo) izobrazbo pri petintridesetih letih, ki ni bila penetrirana dolgo časa, sedaj pa se ji je končno ponudila priložnost zapolniti praznino sebi. V Innsbucku je namreč kronično pomanjkanje metal koncertov, zato ob ponujenih redkih priložnostih folk res da vse od sebe in se znori.
To je bil moj drugi metal koncert na Tirolskem. Ob prvem obisku maja sem bil presenečen, kako aktivno ljudje sodelujejo pri koncertu. Vajen sem namreč Ljubljane, kjer si večina blagovoli priti le na headlinerje, medtem ko predskupine igrajo v napol prazni dvorani, folk pa se druži zunaj ob pivu in cigaretah. Okej, stvar okusa. Če imaš koncert skoraj vsak drugi teden ali vsaj enkrat na mesec, potem ti koncerti ne odtehtajo toliko, kot če si jih deležen le enkrat na pol leta. In kaj se je zgodilo v P.M.K?
Začelo se je seveda točno ob napovedani uri. Polno dvorano (!) so začeli ogrevati Seita, za katere prej še nisem slišal, igrali pa so nek miks med Machine Head, Sepulturo in death metalom. Kombinacija ni prepričala (tedaj še) sramežljivega občinstva, ki se je zadrževalo bolj v ozadju. Predolgo sem čakal na kak dober koncert, zato me začetna pasivnost ni ganila in meni nič tebi nič sem odšel pred oder in začel plesati (po Frogijevi in metalski definiciji). Družbo mi je delal še sodelavec iz Vietnama, ki ni še nikoli slišal metal glasbe, a je prekleto dobro poznal Agent Orange (herbicid, ne album od Sodom). Rahlo me je skrbelo, da mu sploh ne bo všeč – iz ničle sem ga postavil pred brutalno različico metala. Po navadi se začne metalska pot s čim nežnejšim (Metallica, Korn, Iron Maiden itd.), a po dveh pesmih čupanja sem se ozrl nazaj in ga videl, kako se veselo smeji – Seita so se mu zdeli zabavni. Zaključili so po skromnih petih pesmih, ampak okej, roko na srce, imeli so dokaj mlačen nastop (in slab zvok).
»To so le predskupina, najboljše šele pride,« sem poučil prijatelja. »Sedaj boš videl metalski družabni ples.« Drugi so se na odru predstavili thrasherji Havok. Zamudil sem jih v Tolminu, a tukaj so mi stokratno povrnili. Nikjer še nisem doživel, da bi folk že na tonski vaji (!) čupal, vzklikal ter se pripravljal na mosh pit! In ko je udarilo – norišnica! Cela dvorana je postala klavnica, kolega pa se je umaknil v ozadje in z varne razdalje opazoval čudo. Give Me Liberty or Give Me Death je bil vrhunec bitke. Ne spomnim se zaporedja pesmi, saj sem ves čas norel z Avstrijci, presrečnimi, da so končno dobili še kaj drugega kot Hubn' Bubn'. Ja, bil je večer presežkov. Med preigravanjem predzadnje pesmi D.O.A. (vsaj tako se mi zdi) se je začelo kaditi iz monitorja. Najprej smo mislili, da je to le del predstave, a umetna megla ne smrdi po zažganem vezju … Havok so morali za nekaj trenutkov prekiniti svoj nastop, da so lahko izklopili in pogasili prežgani monitor. Living too fast, throw it away, no second chance – D.O.A.! Ja, ni bilo druge možnosti, gremo dalje – Time Is Up! Čas se je iztekal in pri zadnji pesmi smo izvedli wall of death z začetnim premerom kroga pet metrov. Havok so bili najbrž zelo počaščeni za takšen sprejem, zato so se po nemško zahvalili in prepustili oder naslednjim – Skeletonwitch.
Moj kolega se je le smejal in smejal, tako zabavno se mu je zdelo. »Nisem si mislil,« je pripomnil, »da ste metalci tako skulirani. Ko plešete, se nihče ne poškoduje. Očitno ne gre za nasilno dejanje, kot sem najprej mislil.« Nasmejal sem se mu in obrnil proti odru: »Hung, čas za novo rundo, pridi!« Nisem sicer ljubitelj Skeletonwitch, a v živo so mi vedno všeč, še posebej njihova filozofija, ki jo vsakič tako radi ponavljajo: »Pijte pivo, kadite travo, častite Satana in ližite muco!« Publika se je približno razpolovila; Havok so res izčrpali marsikoga, a maloštevilna publika je še vedno vztrajala in od daleč je bil prizor podoben živahnemu mravljišču. Dober nastop, dober zvok, dobra komunikacija s publiko – vse, kot se šika!
Po skoraj treh urah s(m)o le dočakali nosilce večera, death metal veterane, ki so pred kratkim dušili tudi v Tolminu. Hecno je, da je imel po naključju Hung majico z napisom New York, in ko sem to opazil, sem ga pohvalil, češ: »Nisem vedel, da veš, od kod prihajajo Suffocation!« Dvorana se je zopet napolnila in začela (no, nadaljevala) se je umobolnica. Frank Mullen se nam je zahvalil za podporo v časih, ko ga je nadomeščal John Gallagher iz Dying Fetus. »Ampak,« je dejal, »star sem štiriinštirideset let in še dolgo mislim delati to, kar delam.« Med komadi se je občasno pohecal s kakšno izjavo – vprašal nas je, kdaj smo bili rojeni, in pripomnil, da je velika verjetnost, da je naš oče pijan spoznal našo pijano mamo na njihovem koncertu in nas izstrelil v njen uterus. Ni šlo brez protiverskih zadev: »Če je bog, naj pride dol in spije pivo z mano. Rad bi se pogovoril z njim. Če je satan, naj pride sem in pokadi džoint z mano. Jaz verjamem le tisto, kar vidim!« Pozabil sem omeniti, kako je Frankov zaščitni ples z roko med blastbeati (saj veste, kaj mislim) fasciniral Hunga! Končalo se je, kot je za vse dobre stvari značilno, prehitro. Ampak (!), Hung se je želel slikati z basistom Derekom, ker ga je fasciniral s svojim igranjem. Dobro, pa ga prosiva za eno fotko. Rečeno – storjeno! Dvorana je bila že zdavnaj prazna, organizatorji so že čistili, torej je bil čas tudi za naju, da se posloviva. Saj res, jutri je služba …
O tem koncertu lahko govorim le v presežnikih. Nabito, energično, sproščeno – kot se za pravi metal koncert spodobi (Frogi, vabljen v Innsbruck!). Na misel mi je padla vzporednica iz dokumentarca o grunge gibanju – ker je bila takšna redkost, da so prišli bandi v Seattle (večinoma so šli le do Los Angelesa), je dala publika na koncertih vse od sebe in norela preko svojih meja. Ja, želim si, da bi bil Innsbruck res kot Seattle pred 90-imi, in ne le nepotešena emancipiranka …