REPORTAŽE

29. 7. 2014

Metaldays 2014, 2. dan

Tolmin / 22. 7. 2014
Avtor: Gorjanec

Za otvoritev drugega dneva so poskrbeli hrvaški melodic death metalci Thorns of Heresy, katerih nastopa si zaradi drugih obveznosti nisem uspel ogledati, nasmeh do ušes na obrazu mladeničev pa je nakazoval, da je nastop (vsaj v njihovih očeh) uspel odlično. (Peter)

Žal mi je, da sem našel minutko za poslušanje naslednjega banda. Ko bi le poslušal pevca Arnauda, ki mi je ob pogledu na mojo majico z napisom »Keep your FOLK out of my METAL« dejal: »You won’t like our band.« Imel je še kako prav. Pa ne zato, ker Abinchova (med drugim) igrajo folk metal, temveč zato, ker to počnejo slabo. Malce melodičnih death metal linij, par breakdownov, podpovprečen moški vokal in neumestni violinski deli so zadosten razlog, da sem bandu prisluhnil trojno – prvič, zadnjič in nikoli več. (Peter)

Tudi drugi dan je ponujal ogled slovenskih zasedb. Prvi so se na drugem odru predstavili Zaria, potem pa še Armaroth, ki so se prekrivali z Within Destruction. Ti so si lansko leto prislužili nastop na velikem odru. Pa pojdimo od začetka. Zaria so nastali kaj kmalu zatem, ko je vokalistka Inez zapustila Brezno. Večina oboževalcev zasedbe Brezno je od Zarie pričakovala 100-odstotno kopijo, boljšo ali slabšo, ni važno. Pa temu ni tako. Fantje in dekleta igrajo nekakšno folk verzijo zasedbe Nightwish. Sopran, bobni, pri katerih dvojna pedalka preveč seka, potem pa še klaviature in flavta. Na žalost me po dveh slišanih komadih niso prepričali. Mislim, da bodo nekateri člani morali še malo odrasti v smislu nabiranja izkušenj, zasedba pa se mora odločiti, kaj bo igrala - folk metal, Nightwish oz. simfonični power metal ali pa nekaj povsem drugega, kamor bodo pasali tudi bobni, ki so tokrat res preveč izstopali. Vse skupaj na žalost deluje precej zmedeno in preveč nasičeno. Dekle za setom zna igrati, vendar pa je potrebna odločitev - tehnično brutaliziranje ali igranje, ki paše v njihovo zvrst. (Tina)

Glede na to, da me Zaria niso prepričali, sem se kaj kmalu odpravila pred veliki oder, kjer so se že pripravljali Within Destruction. Fantje, ki so tako slovenskim kot tujim odrom že znani, so jo odnesli ravno pred dežjem. Odigrali so odličen koncert, ki je pred oder pripeljal presenetljivo lepo število poslušalcev. Glede na njihovo zelo razgibano glasbo se morajo le ostali člani še navaditi na večje odre (ki jih bo v prihodnosti po mojem kar veliko) in pokazati malo več življenja. Vokalist, ki se je poleg brutalno odličnega dretja na odru tudi največ premikal, po mojem drži celotno zadevo pokonci. Instrumentalno sicer najbolj izstopa bobnar, vendar pa drugi člani ne zaostajajo. Edino, na čemer morajo v prihodnosti delati, je to, da dajo resnost in morebitno tremo na stran ter spravijo na oder malo več energije. Po približno polovici koncerta sem se po hitrem postopku odpravila še pred mali oder, kjer so Armaroth delovali veliko bolj suvereno. Ne vem, ali je za to kriv manjši oder ali več izkušenj, toda gorenjski death metalci so pred mali oder pripeljali približno toliko poslušalcev kot Within Destruction pred velikega. Edina škoda je, da so se prekrivali, saj sta obe zasedbi predstavnici kar podobne zvrsti in pri obeh tako vokalist kot ostali člani opravljajo odlično delo. Mislim, da bi se za slovenski festival spodobilo, da ponudi možnost ogleda vseh slovenskih zasedb v celoti vsem obiskovalcem. (Tina)

Kot prvo skupino dneva sem si izbral italijanske glam/sleazerje Roxin' Palace, a namesto sleaza sem dobil nekakšen moderen hard rock, pomešan s pankom, vse skupaj pa je »nadgradil« skrajno povprečen in neizrazit vokalist z imidžem oboževalca Alice In Chains iz leta 1992 in odrskim nastopom, ki se je zdel kot malce neposrečena verzija mladega Axla Rosa. Po treh komadih upanja na preblisk oziroma razodetje kake globlje kvalitete sem enostavno obupal in se preselil na glavni oder, kjer je razpored obljubljal heavy rock z meni neznanimi Nizozemci Gold. (Grega Š.)

Ker so bili Roxin' Palace nateg in niso bili niti g od glama, je bil čas za sprehod do velikega odra ter ogled zasedbe Gold. Kar je sledilo, je bilo … Nekaj najslabšega, kar sem slišal v življenju. Kdor je bukiral ta band, si zasluži, da ga odpustijo. Katastrofa se je pričela že z nasnetim introm – ženskim glasom, ki je na pol govoril, na pol pel nesmisle. Ko se je intro zaključil, je band začel igrati svojo glasbo, ki jo lahko opišem kot zelo, zelo slabo verzijo Kyuss. Pevka je na oder prišla, kot da ji je koncert odveč, potem pa je pričela svoj performans, ki je izgledal, kot da je vzela enourni tečaj plesa in uživanja mehkih drog pri … Saj ni važno. Med publiko se je našel tudi fan skupine, ki je na ves glas prepeval skupaj z bandom, čeprav je od daleč deloval, kot da je preveč pijan in misli, da so na odru Slayer. Po dveh komadih mučenja ušes se me je usmililo vreme in nad festival poslalo močno deževje, ki me je pregnalo v bližnji šotor, kjer sem ob pitju piva razmišljal o tem, kaj mi je bilo treba poslušanja Gold. (Aljaž)

Crossholder iz Madžarske. Sumljivo zveneče ime in po izkušnjah ne ravno navdušujoča država izvora sta zbujala dvome, a zmagal je firbec in nizka pričakovanja so porodila toliko večje pozitivno presenečenje. Jebiga, včasih se splača biti pesimist. Madžari se definirajo kot epski heavy metal, k čemur priča tudi križarska tematika, toda po glasbi se močno zgledujejo po velikanih Iron Maiden, od katerih so si za svoj repertoar tudi sposodili dva komada. Fantje so trenutno v obdobju žalovanja, saj jim je dober mesec nazaj umrl Güzü, basist in gonilna sila skupine, povrhu vsega pa se je med njihovim nastopom na Metaldays izlila glavna dnevna ploha, ki je obiskovalcem razredčila pivo v kozarcih, bandu pa (potencialno) občinstvo pred odrom. Škoda. Se je pa vseeno našlo nekaj entuziastov, ki so padavinam navkljub zaposlili varnostnike z improviziranim crowdsurfanjem drug drugega preko varnostne ograje, večinoma v gumijastem čolničku.
Vreme je bilo glede na radarsko sliko padavin po celi Sloveniji grozno praktično cel dan, a Tolmin jo je do omenjene plohe odnesel zelo dobro. Potem pa je dež vztrajal pozno v noč in praktično ni bilo minute, ko ne bi padalo oziroma rosilo. Na srečo padavine niso bile tako močne, da bi ljudi premočilo skozi in skozi, temveč jih je kvečjemu malo temeljiteje navlažilo, zato so bili dežniki v publiki izjemno redki, občinstva pa je bilo kljub dežju do konca večera na obeh odrih vztrajno veliko. (Gorjanec)

Naslednjo dozo heavy metala je pomenil nastop še enih Nizozemcev, Vanderbuyst. Mladce smo pred leti lahko občudovali v Kinu Šiška kot predskupino Saxon, do drugega obiska naše dežele pa so pod pas dobili zajetno število odrskih kilometrov in nastopili še bolj samozavestno kot takrat in praktično takoj na svojo stran pridobili kakšnih dva tisoč ljudi pod odrom. Vanderbuyst zvenijo kot mešanica Tygers Of Pan Tang in Thin Lizzy, torej kot klasični melodični hard'n'heavy. Za razliko od februarskega nastopa v Gradcu na odru tokrat niso delovali tako sveže in lačno, kar je verjetno posledica zgodnejše ure, a sama glasba zaradi tega ni trpela. Setlisto so pretežno sestavljali komadi z zadnjega albuma Flying Dutchmen, vmes pa so vrinili še priredbo Thin Lizzy klasike Don't Believe a Word. (Grega Š.)

Eno od presenečenj dneva so bili definitivno Scarab ali (kot jih je v šali poimenovala naša ekipa) »originalni Nile«. Kako pa bi drugače rekli egiptovskemu death metal bandu, katerega tematike govorijo o starodavni egipčanski kulturi in spiritualnosti? :) V primerjavi z Nile zasedba Scarab šteje dvakrat toliko članov, poslužuje pa se manj atmosferičnih zvokov in melodij oziroma te nikakor niso kopiranje Karla Sandersa, temveč so le del bandovega izročila, ki v večji meri temelji na klaviaturistu in ne na matrici. V Evropi verjetno precej, če ne popolnoma neznani band je na od plohe premočeno publiko naredil izjemno dober vtis, saj se je blatno področje pred odrom dobro napolnilo, čupanja in glasnih vzklikov navdušenja pa vsekakor ni manjkalo. Tako kot so pričakovanja obiskovalcev očitno presegli oni, je tudi občinstvo Egipčane vidno navdušilo in iskrenih besed zahvale ni manjkalo. Ko sem si s fanti izmenjal nekaj besed, publike in festivala nikakor niso mogli prehvaliti, saj je bila to za njih res edinstvena izkušnja. Predvidevam, da so doživeli neke vrste izredno pozitiven kulturni šok, saj arabske države niso ravno znane po odmevni metalski sceni oziroma le redki bandi (pa tudi posamezniki) prebijejo omejitve svojih kontinentov. (Gorjanec)
Setlista Scarab: Valley of the Sandwalkers, Blinding the Masses, Ankh, Visions of a Blood River, Serpents of the Nile, Days of a Burial Mask.

Ker sem imel slabe pol urice časa, sem skočil do glavnega odra na Obituary, enega prvih metal bandov, s katerimi sem se kot mladenič seznanil. Prvaki floridskega death metala so se na veselje fanov pri setlisti osredotočili na svoja prva dva albuma Slowly We Rot in Cause of Death, kar je zagotovilo nenehno norijo pred odrom – ljudstvo nagneteno do mešalne mize, nenehno aktiven circle pit, varnostniki pa so imeli polne roke dela s crowd surferji. V publiki sem srečal tudi deathmetalske legende z vzhodne obale ZDA, Immolation, katerih rušilni nastop je zaključil prvi dan festivala, in ki so opazno uživali v nastopu svojih zahodnih kolegov. (Gorjanec)

Edini predstavniki modernega deathcora na drugem odru so bili Brutality Will Prevail, ki so se prekrivali z nastopom Obituary, ki sem si ga zaradi dolgčasa pri Brutality Will Prevail skoraj v celoti ogledala. Kljub temu da sem v zadnjih letih preposlušala ogromno modernih zasedb, me Brutality Will Prevail v živo niso prepričali. Studijski posnetki so se do neke mere slišali precej obetavno, v živo pa je vse skupaj zvenelo zelo enolično. Tipičen deathcore brez presežkov. Ob tem moram reči, da kljub kar nekaj poslušalcem takšna zasedba nekoliko uniči celotno metalsko vzdušje. Če ni moderen band na nivoju Heaven Shall Burn, ki so naredili totalen raztur na velikem odru v petek, je skorajda škoda mešati core z metalskim vzdušjem v Tolminu. (Tina)

Brutality Will Prevail so na malem odru zamenjali Nocturnal Depression in poskrbeli za nekoliko bolj »zamorjen« in deževnemu vzdušju bolj na kožo pisan intermezzo med lepim kupčkom energičnih bandov. Francoska depresivna black metal zasedba je našo državo nazadnje obiskala oktobra lani v družbi Make A Change… Kill Yourself, ko sta skupini skupaj z domačimi Ater Era napolnili ljubljanski Channel Zero. Opazno je postalo, da se je depresivni black metal v zadnjem desetletju močno prebil v ospredje, saj tovrstni klubski koncerti (vsaj pri nas) skoraj vedno mejijo na razprodanost, in tudi tokrat je bil odziv odličen, kajti območje pred odrom je bilo napolnjeno vse do konca, do stojnice s picami. Postregli so nam z lepim sprehodom skozi svojo diskografijo, ki pa ni štel ravno veliko komadov, kar je na njihovo dolžino kakopak povsem logično. Med njimi je najbolj izstopala njihova najbolj znana skladba Nostalgia, zaključili pa so s pesmijo Dead Children, medtem ko se pri sestavljanju setliste svojega aktualnega ploščka Near to the Stars (sicer predelave enega njihovih prvih demov) sploh niso dotaknili. Glede na zvrst glasbe, ki je odmevala iz zvočnikov, pa je bila publika presenetljivo vse prej kot statična. Sicer še vedno daleč od kakšne death ali thrash metal norije, a vseeno je bilo opaziti kar nekaj vihtenih čup, predvsem pa veliko transičnega zibanja. (Gorjanec)
Setlista Nocturnal Depression: As Some Blades Penetrating My Flesh, L'Isolement, Acedie, Høst (Autumn), They, Nostalgia, Dead Children.

Dogajanje na velikem odru se je drugi dan zaključilo v stilu Viking oz. black metala. Prednost so imeli progressive Viking/black metalci Borknagar. Osebno sem jih šla poslušat predvsem zaradi vokalista/basista ICS Vortexa, ki ga bolj poznamo iz zasedbe Dimmu Borgir. Koncert je bil več kot odličen, vendar pa je vokalno ICS Vortex zelo zaostajal za glavnim vokalistom. Njegov vokal oz. stil petja je sicer zelo zanimiv, pravzaprav odličen, vendar pa ga je pri visokih tonih zmanjkovalo, kar je sčasoma postalo bolj ali manj nadležno. (Tina)
Za koncert Borknagar sem gojil visoka pričakovanja. Kot dolgoletnega navdušenca nad skupino bi me moralo na zadnjo plat v blato vreči dejstvo, da so repertoar njihovega nastopa tvorile večinoma skladbe s prvih štirih albumov z največjimi hiti, kot so Oceans Rise, Ruins of the Future in Colossus. Instrumental je bil odlično izpeljan ter je dvigoval kocine po rokah in nogah, slab priokus v želodcu in srd v srcu pa so povzročali vokali. Mojster clean vokalov ICS Vortex, ki se je nedavno zopet pridružil skupini, na žalost poleg bas kitare ni prevzel celotnega petja. Je pa prevzel mikrofon med refreni, a takrat se ni najbolje izkazal. Razlog je morda pešanje glasilk ali pa preprosto slab dan. Je pa bil vsekakor neprimerno boljši od glavnega pevca Athere, ki je bil naravnost katastrofalen. Čisti vokali so delovali bolj kot monotono recitiranje poezije v lokalni knjižnici, namesto peklenskega black metal kričanja pa je v udarnejših delih zgolj hropel in hlipal. Zaželel sem si, da bi se vokalist na takšen ali drugačen način odstranil z odra in prenehal kvariti sicer odlično glasbeno izvedbo. Ker pa se to ni zgodilo, so Borknagar postali prvo večje razočaranje festivala. (Gregor)

Sledil je še en zares kultni koncert na malem odru, ameriški heavy metal skeletorji Manilla Road. Skupina, ki obstaja že vse od leta 1978 in je vmes tudi enkrat zamrla, je danes sestavljena iz jedra Marka »The Sharka« Sheltona in dolgoletnega pevca Bryana Patricka, ritem sekcijo pa predstavljata basist Josh Castillo in nemški bobnar Andreas Neuderth. Mali oder se je že večkrat izkazal kot naravnost idealen za nastope kultnih zadev v večernih urah – spomnimo se le Hell in Pentagram v preteklih letih – in tako je bilo tudi tokrat. V uri in petnajst minutah so se Manilla Road sprehodili čez svojo diskografijo in sekali klasiko za klasiko, med drugimi tudi Open the Gates, Necropolis, Death by Hammer in Crystal Logic. Sheldonov povsem prekurjeni vokal je v navezi z odličnim Patrickom kaj hitro osvojil ušesa poslušalcev, njegove kitarske čarovnije pa so prepričale tudi najhujše skeptike, ki so ob pogledu na postaranega Sharka pričakovali porazen nastop. Mistika, vitezi in kitarske solaže so se na skrajno nepocukran način prepletali na odru in poskrbeli za opletanje marsikatere glave in še enega izmed preštevilnih vrhuncev letošnjega festivala Metaldays. (Grega Š.)

Veliko bolj navdušena pa sem bila nad Satyricon. Zaradi prelene riti in preveč piva okoli sebe smo se z družbo kar težko premaknili izpod baldahina, vendar smo bili dosti blizu odra, da sem celoten koncert odlično slišala. Ko smo zaslišali odlične začetne riffe komada Mother North, smo hitro odšli pred oder in tako slišali še dotični komad, nekaj besed s strani Satyra ter zaključni komad King. Satyr je opustil bajkerski stil in se vrnil z dobro staro dolgo čupo, s tem pa se je tudi večini poslušalcev vrnil nazaj celoten band. Odličen performans, odlična izbira komadov in odličen zaključek deževnega drugega dne festivala na glavnem odru. (Tina)
Setlista Satyricon: Now, Diabolical; Black Crow On A Tombstone; Our World; It Rumbles Tonight; Tro Og Craft; Forhekset; Possessed; Die By My Hand; Nekrohaven; The Infinity Of Time And Space; The Pentagram Burns; To The Mountain; Fuel For The Hatred; Mother North; King.

Za konec malega odra pa spet – potres! Kdor pozna to poljsko death metal mašino, ve, da fantje na odru ne poznajo šale; Vader s svojo sonično Silo rušijo vse pred seboj. Skupina se lahko pohvali že s tremi desetletji delovanja in enajstimi studijskimi albumi, od katerih za nobenega ne moremo reči, da je slab. Prav takšni pa so tudi njihovi nastopi – šus za šusom! Skladbe, vse od starih hitov Sothis, Reborn in Flames, Dark Age in Vicious Circle do novejših epskih stvaritev tipa Helleluyah!!! (God Is Dead), Return to the Morbid Reich, Come and See My Sacrifice in Where Angels Weep, so sprožale val za valom norenja v publiki, za zaključek pa še glavni udarec, This Is War. Žal so se v celoti ognili plati Litany (če se ne motim), a pri toliko hudih komadih s sestavo setliste preprosto ne moreš ustreliti v prazno. Vader kot Vader pač – vedno odlični. (Gorjanec)


Preberi tudi:
Metaldays 2014, 1. dan
Metaldays 2014, 3. dan
Metaldays 2014, 4. dan
Metaldays 2014, 5. dan



Spodaj si lahko ogledate tudi krajši video teaser, ki ga je posnela ekipa JZA Crew:

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
6. 8. 2018Metaldays 2018, 4. dan / Reportaže
10. 8. 2013Metaldays 2013, 3. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
19. 7. 2019
Blacksmith Night: Samperium, Extreme Smoke 57, Rodoljubac
Bar Kovačija, Tolmin
19. 7. 2019
Izola Mjuzik Fest 8
Letni kino Arrigoni, Izola
19. 7. 2019
Straight Ahead Festival 2019
Bambergsaal Parkhotel, Beljak, Avstrija
19. 7. 2019
Krawal 2019
Jesenovec, Železniki
20. 7. 2019
Yöu, Bring on the Vanguards, Dust Collector
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
21. 7. 2019
MetalDays 2019
Sotočje, Tolmin