Watain / Degial

Drugič na koncertnem obisku Kranja, prvič v Trainstation Squatu. Sicer nočem odkrivati tople vode in predstavljati koncertnega prizorišča ljudem, ki tja zahajajo že več let, a ker sem prepričan, da nisem edini bralec/obiskovalec spletnega portala Paranoid, ki predhodno še ni obiskal te lokacije, mi dovolite, da svoje navdušenje izrazim v nekaj stavkih. Tisti, ki poznate dvorano, ste se morda nasmehnili, ko ste v prejšnji povedi prebrali »navdušenje«, saj dvorana od zunaj, ko je ne oblega leglo črnokovinskih navdušencev, izgleda kot kraj, ki bi ga oblasti zagotovo najraje zravnale z zemljo ali železnico, ki jo obdaja (ja, dejansko z vseh strani), medtem ko v notranjosti trenutno ne premore niti stranišča – vsaj tako sem sklepal na podlagi dveh diksijev pred dvorano. Torej: umazano, preprosto, povsem underground! Notranjost oziroma tehnične zmogljivosti dvorane pa vse kaj drugega, zato se želim na tem mestu zahvaliti tonskemu mojstru in celotnemu tehničnemu osebju, ki je prispevalo svoje k nadodličnemu zvoku, s katerim so se mi Watain predstavili v povsem drugačni luč, kljub temu da bandu aktivno sledim že od njihovega nastopa v Mariboru dalje.
A preden izlijem vse navdušenje nad glavnimi nastopajočimi na papir, moram nekaj vrstic nameniti še edini predskupini, ki je prevzela ogrevanje publike na zgodnji četrtkov večer[1]. Degial, black metal divjaki, pri katerih igra tudi bivši član iz vrst Watain, so ga žagali od prve do zadnje sekunde. Vmes so vsake toliko omilili svoje napade s kitarskimi solo vložki, medtem ko je basist odločno pomagal glavnemu pevcu na vokalih. Če bi morda predhodno nekaj več časa posvetil temu bandu in bi na spletu poslušal njihov EP ali edini studijski album, ki so ga v desetih letih obstoja izdali, potem bi morda podobno užival v nastopu kot nekateri obiskovalci v prvih vrstah. Ker pa tega nisem naredil, bom svoje mišljenje o videnem in slišanem povzel s Simoninimi besedami: »Sem poslušala prve tri pesmi, potem bi si pa fantje počasi že lahko izmislili kaj novega.«
Skorajda tri četrt ure je nato trajalo, da je ekipa pripravila oder za nastop drugih Švedov večera. Watain v zadnjih letih uživajo zmeraj večjo podporo in priljubljenost, njihovo poslušalstvo se občutno povečuje, kar se je poznalo tudi med koncertom, saj je le malo obiskovalcev predčasno zapustilo dvorano. Vsi navzoči so točno vedeli, po kaj so se na ta dan pripeljali v Kranj, in to so tudi dobili. Prav vsi. Tako tisti, ki so prišli na koncert peš ali s kolesom, kot tudi tisti, ki so se pripeljali iz prestolnice ali bolj oddaljenih slovenskih krajev ter seveda tudi iz tujine. Na parkirišču pred železniško postajo za dvorano ni manjkalo italijanskih in avstrijskih tablic, na poti domov pa smo se peljali celo za enim s puljsko registrsko tablico.
Po tri četrt ure je torej skozi zvočnike udarila strela in hkrati so se ugasnile luči; tema je napovedala začetek. Začel se je devetdesetminutni performans, ki se je v glavnem vrtel okoli pevca in njegove samosvoje izvedbe črne maše. V ta namen je imel pod bobni postavljen oltar s svečami in kelihom, rekvizite, ki so mu poleg dodatnih svečnikov levo in desno od mikrofona, posodama levo in desno zadaj pri bobnih ter s kostmi okrašene stene (tukaj so se zbudili spomini na kostnico v češki Kutni Hori) pomagali pri maševanju, igri s krvjo in ognjem. Pri uvodnih Night Vision in De Profundis z aktualnega albuma je sicer kazalo, da bo slabši vzrok razlog za nejevoljo, a potem so Watain vrgli prvo glasbeno bombo večera. Kot tretji komad so zaigrali Malfeitor, kjer se je akustika v dvorani pokazala v najboljši luči, saj so žalostne melodije lead kitare zvenele čisto kot na studijskem albumu. Po pričakovanjih je navdušenje eksplodiralo, razvil se je moshpit, ki je za blackmetalski koncert v zadnjih letih prava redkost. Sicer ni trajal dolgo, saj tudi komad ni ravno v celoti primeren za norenje, a publika je pokazala, kako zelo si je dejansko želela ponovno videti tale švedski kvintet v živo. Z vsakim komadom je na odru gorelo več sveč in ko so bile vse prižgane, sta na vrsto prišli še posodi zadaj ob bobnih, ki ju je pevec zanetil z baklo kot olimpijski ogenj. Optično je torej E. dodobra podkrepil oziroma izpostavil čustveno (morda tudi mistično ali spiritualno) plat njihove glasbe, zaradi česar niti ena kitarska solaža ni zvenela razvlečeno, noben trenutek ni dolgočasil. Ravno nasprotno. Watain so uspeli (vsaj mojim očem in ušesom) prepričljivo predstaviti bit svoje glasbe, čar romantičnih kitarskih melodij kombiniran s primitivno agresijo, čar nenadnega in nepredvidljivega menjavanja tempa, kombiniranje različnih dinamik, česar skupni rezultat je nadvse razgibana glasba, ki za moj okus v živo dosti bolje pride do izraza kot na ploščku.
Maševanje ali igra z ognjem in krvjo pa je bila hkrati rdeča nit, ki je med seboj povezovala nove in stare komade. Tako tudi komad The Wild Hunt, ki sem ga med recenziranjem aktualnega istoimenskega albuma opisal kot »klon« glasbe Bathory izpred 25 let, ki je predstavljen v živo deloval kot močan podporni steber v razvoju bandove novodobne diskografije. Zaradi »policijske ure« smo bili sicer prikrajšani še za dva komada, in sicer Holocaust Dawn in Waters of Ain, a koncert je bil kljub temu dovolj dolg in dovolj zanimiv, da lahko mirne vesti rečem, da nisem ničesar pogrešal.
Setlista Watain: Night Vision, De Profundis, Malfeitor, All That May Bleed, Puzzles ov Flesh, Devil's Blood, Sleepless Evil, Legions of the Black Light, Total Funeral, The Wild Hunt, Outlaw, Sworn to the Dark, The Serpent's Chalice.
Tokrat so dejansko na račun prišli vsi obiskovalci koncerta, tako najbolj vročekrvni ljubitelji banda kot tudi ne najboljši poznavalci njihove glasbe. Kogar je skrbelo, da se bo ponovila scena s smrdljivo krvjo izpred nekaj let, temu so Watain ponudili povsem drugo uprizoritev, na svoj račun pa niso prišli le tisti, ki so pričakovali komade s prvega studijskega albuma. Vsem ostalim, ki menijo, da po njihovih žilah teče vsaj deset odstotkov blackmetalske krvi, pa je lahko žal, da so tale dogodek izpustili.


^[1]Ker se je moralo koncertno dogajanje zaradi okoliških prebivalcev zaključiti do pol enajstih zvečer, se je koncert začel že ob pol osmih, ko je zunaj še dodobra kraljevalo sonce nad temo.