REPORTAŽE

4. 7. 2013

Sweden Rock Festival 2012, 3. dan

Severni Havsbad, Sölvesborg, Švedska / 6.–9. 6. 2012

Tretji delovni dan se je začel z ogledom neznanega švedskega banda The Gloria Story na Zeppelin Stageu. Gre za mulce, ki prisegajo na hard rock 70-ih in 80-ih, edina skladba, ki sem jo prepoznal, pa je bila C'mon And Love Me od Kiss. O nastopu ne bi imel povedati nič kaj spektakularnega, če jih nek neprijetni pripetljaj ne bi v mojih očeh povzdignil za 100 %. Sredi koncerta jim je namreč crknilo ozvočenje, ker pa je bil nastop na SRF-u očitno njihov največji uspeh v karieri do sedaj, je pevec pogumno vzel v roke akustično kitaro in brez pomoči ozvočenja nadaljeval z izvajanjem skladbe, deroč se na ves glas! Nadvse pohvalno, temu se reče volja. Marsikdo drug bi se vdal v usodo, on pa je deloval v duhu pravega showmana, ki ga nič ne more vreči iz tira. Iskreno upam, da bom še kdaj slišal za njih.
Takoj po koncertu The Gloria Story sem odhitel do Rock Stagea, kjer so s svojim nastopom začenjale rock'n'roll tetke Girlschool. Že trideset let obožujem njihov četrti studijski album Play Dirty (čeprav je ta svojčas predstavljal kreativni odmik od zvoka Motörhead in približevanje zvoku Def Leppard), pa tudi prve tri sem rad poslušal. Vse, kar so izdale po Play Dirty, je zame popolna neznanka. Glavni razlog za to je bila nezmožnost nabavljanja njihove glasbe v bivši Jugi, kasneje pa se je tega neslišanega materiala nabralo toliko, da se nisem imel časa vračati na izgubljene prilike. Da preidem k bistvu, tetke so se na odru pojavile točno ob 12:15 in začele žagati. Vendar na mojo žalost slišano ni bilo niti blizu mojim pričakovanjem. Vse mi je zvenelo zelo, zelo surovo in čeprav so igrale več ali manj samo pesmi s prvih treh albumov (niti ene z mojega najljubšega), sem imel kmalu tega trušča dovolj in odšel. Niti z odrskim nastopom me niso uspele navdušiti.
Šele potem sem ugotovil, kakšno katastrofalno napako sem naredil s tem, da sem sploh šel na Girschool! Sprehodil sem se do Sweden Stagea in tam naletel na pravi pekel – na odru so bili Hell! Razen tega, da sem na angleškem Amazonu zasledil, da se njihov album oglašuje kot nekaj zelo dobrega, nisem imel pojma o tem bandu. Ime je sugeriralo, da gre za neko brezvezno bedarijo, tako da se niti pozanimal nisem o njih. Potem pa – čudo! Kar sem videl in slišal, me je popolnoma šokiralo! Že dolgo nisem prisostvoval bolj zanimivemu koncertu! Kot sem izvedel kasneje, so Hell že stara angleška skupina, še iz časov NWOBHM, a so imeli smolo najprej z založbami, potem pa jim je umrl še pevec in band je izginil, vse dokler jih ni producent Andy Sneap obudil od mrtvih. Člani skupine so zamaskirani, glasba pa je nekakšen klasični heavy metal z obilico narativnih delov (vsaj tako je delovalo na koncertu). Na žalost sem uspel ujeti samo polovico nastopa. Spet se mi je zgodilo, da sem zaradi starih mačk zamudil nek drug, fantastičen koncert (ako se spomnite Lee Aaron leto poprej).
Sledilo je malo pohajkovanja naokoli, saj do 18:15 ni bilo na sporedu nič meni zanimivega. No, malo sem vrgel pogled na Bonafide, Fisha (bivšega pevca skupine Marillion) in Bad Company, a nič od videnega me ni vrglo v trans. Prosti čas sem porabil za pregledovanje CD-jev na stojnicah. Zanimivo, že leta na SRF prihajajo eni in isti prodajalci plošč in, verjeli ali ne, vsi so iz Nemčije. Najbolj zanimivo pa je to, da so vsi prodajni prostori znotraj festivalskega območja zavzeti, tako da ne more priti nihče nov.
Zgoraj omenjeni Rock Stage je bil rezerviran za še en dragulj, ki mi je manjkal, band, ki ga je bilo v Evropi v zadnjih dvajsetih letih le stežka moč ujeti – Slaughter! Že malo pred začetkom koncerta sem bil v prvih vrstah, obkrožen z osebki, ki so izgledali, kot da so prispeli s časovnim strojem iz leta gospodovega 1987 z losangeleškega bulvarja Sunset Strip. Slaughter so nastali na pogorišču skupine Vinnie Vincent Invasion (projekta bivšega kitarista Kiss), ki je imela še največ uspeha v ZDA sredi in konec 80-ih. Osnova zasedbe sta pevec Mark Slaugter in basist Dana Strum. Njihov prvi album, ki je izšel leta 1990, je kotiral visoko na ameriški lestvici Billboard in bil prodan v okoli dva milijona izvodih, pesmi Up All Night, Fly To The Angels in Spend My Life pa so se dan in noč vrtele na radijskih valovih in MTV-ju. Na žalost je leta 1998 v prometni nesreči umrl njihov kitarist Tim Kelly, zato je njegovo mesto prevzel Jeff Bland, na bobnih pa so imeli tokrat s seboj Zoltana Chaneyja, ki sicer vihti paličice v bandu Vincea Neila. Koncert so začeli z naslovno skladbo svojega drugega albuma, The Wild Life. Nekoliko sem bil presenečen, ko sem zagledal pevca Marka Slaughterja. Tip se je malo zaoblil v zadnjih letih in v obraz izgleda kot buhtelj. A čim je začel peti, je v publiki zavrelo, kajti njegov glas je zelo specifičen in zlahka prepoznaven izmed tisočev drugih. Razveselila me je tudi precej visoka številčnost publike glede na to, da so njihovi časi ponosa in slave že davno mimo. In tako jaz na koncertu poskakujem, uživam in prepevam, ko kar naenkrat s kotičkom očesa v občinstvu ujamem nek znan obraz. Kar nekoliko sem se namučil, dokler nisem končno ugotovil, za koga gre. To je bil basist iz Skyforger! Neverjetno je bilo videti nekoga, ki je bil še dan poprej oblečen kot nek staroruski bojar in z basom v rokah igral pagan metal, kako skače ob komadih Slaughter, iz mimike njegovih ust pa je bilo razvidno, da zna na pamet tudi besedila. Po koncertu sem preprosto moral izkoristiti priliko in stopiti do njega, da sva se spoznala. Kasneje sem spoznal še ostale člane zasedbe ter njihovega menedžerja in odkrito lahko rečem, da so to res prisrčni ljudje. Basist je bil tako presenečen nad tem, da sem ga prepoznal, da je na vse odgovarjal le s: »Total respect!« Tega izraza sem se kar nekako nalezel in ga pogosto izgovarjal še dolgo po festivalu.
Da se vrnem k Slaughter; pevec je vsake toliko časa igral na ritem kitaro, v določenem trenutku pa je, navdušen nad fantastičnim odzivom publike, zapustil oder, preskočil zaščitno ograjo in se z mikrofonom vred vrgel v občinstvo. S tem je sicer povzročil glavobole lokalnim redarjem, a hkrati tudi spravil publiko v ekstazo. Je mar še kaj bolj vznemirljivega kot na sredi koncerta objeti svojega idola in skupaj z njim peti svoj najljubši komad? Mislim, da ne! Nastop Slaughter je minil, kot bi mignil. Slišati skladbe, kot so Eye To Eye, Mad About You, Real Love in trije že prej omenjeni hiti, je zame predstavljalo enega vrhuncev celotnega festivala. Koncert za v anale!
Na Sweden Stageu so istočasno igrali Symphony X, a četudi se ne bi prekrivali s Slaughter, je vprašanje, če bi jih šel gledat, saj so mi v živo brezvezni (na CD-ju pa odlični!).
Čas do 21:45 sem porabil za klatenje naokoli in medtem s pogledom ošvrknil nastop starodavnega southern rock banda Lynyrd Skynyrd. Pred tem sem bil tudi na njihovi novinarski konferenci, a bolj kot naključni mimoidoči, saj to ni skupina, katere opus bi poznal ali jo poslušal nasploh. Tako sem bil že ob 21:30 temeljito vkopan pred Rock Stageom, na katerem so tehniki urno pripravljali oder za King Diamond! To je bil koncert, ki sem ga najbolj željno pričakoval in od katerega sem tudi največ pričakoval. A če sem iskren, sem se kljub temu, da je to eden mojih največjih in najljubših bandov v življenju, dvomeče spraševal, kako popularni so oni pravzaprav na Švedskem in ali ni headlinerska pozicija na Rock Stageu (realno gledano to pomeni koheadlinerja dneva) nekoliko prevelik zalogaj za Kinga. Medtem pa sem se moral kar pošteno prerivati, da sem obdržal svoj prostor pred odrom. Celoten nastop sem namreč nameraval posneti s telefonom, zato sem stal na kanalu, pod katerim so potekali kabli do mešalke, da bi bil vsaj malo višji od ljudi okoli sebe.
Potem pa je iz zvočnikov udaril uvod skladbe The Candle! Še isti trenutek so bile moje oči in ušesa prikovane izključno na oder in četudi bi sto metrov stran od mene padale bombe, jih verjetno ne bi slišal. Na novinarski konferenci je King najavil, da bodo imeli na tem koncertu največjo in najspektakularnejšo produkcijo do zdaj. Noro všeč mi je, kadar se koncert prične s padcem črne zavese in začnejo reflektorji prečesavati temo. Evo, še zdaj dobim mravljince, ko se spomnim, kako je bilo. Ko je zastor padel, sem najprej opazil, da je na zunanjem robu odra, torej proti publiki, namontirana ograja, kakršna ponavadi obkroža kake srednjeveške palače ali vile, in tako je bil oder videti kot notranjost palače. Kdo ve, morda pa je bila to notranjost »Amonove hiše«? Takoj po uvodni The Candle (z albuma Fatal Portrait) je sledil slavni bobnarski uvod v skladbo Welcome Home (z remek dela Them). Potem pa se je začelo žaganje! »Grandmaaaaaa, welcome hooomeee …« Kakšen komad! Ker je Kingov koncert vedno tudi prvorazreden scenski dogodek, pri skladbi Welcome Home seveda ni manjkala niti slavna babica v vozičku. Presenetila me je (a ne ravno pozitivno) bobnarska solo točka Matta Thompsona, ki je bila na vrsti takoj po drugem komadu. Zakaj??? No, na srečo solo ni trajal dolgo in se je hitro razvil v uvod v pesem Voodoo. Včasih je Kinga dovolj že samo gledati, brez popolnega vživljanja v njegove zgodbe, saj na odru veliko igra in gestikulira. Naslednji komad, At The Grave, je Kinga prikazal v njegovi najboljši in zelo teatralni obliki. »Missy, I miss you so, oh little sister …« Že od nekdaj se sprašujem, kako da cel planet ne nori za Kingom tako kot jaz. A govoriti o Kingu brez omembe njegovega banda bi bil greh. Andy LaRocque je en od najbolj podcenjenih kitaristov vseh časov! Preprosto obožujem njegove riffe in sole! Prav nič manj pa ni zanimiv tudi drugi kitarist Mike Wead. O basistu Halu Patinu sem pisal že velikokrat in vedno v superlativih. Njegova kratkotrajna epizoda pri Pretty Maids je bila v redu, a njegovo naravno življenjsko okolje je band Kinga Diamonda. Okej, razumem, človek se pač mora nekako preživljati in King je bil pogosto precej neaktiven, večinoma iz zdravstvenih razlogov. Bobnarja Matta Thompsona, ki je pri Kingu že dolga leta, sem že omenil. Če bi hotel secirati vsako skladbo, vsako Kingovo grimaso in vsako menjavo ornamentov na odru, bi trajalo v nedogled. Treba pa je omeniti, da je King odigral svojevrsten presek celotne kariere. Pokril je devet albumov diskografije King Diamond (preskočil je le House Of God in The Puppet Master), smetano večera pa je predstavljala najava skladbe Come To The Sabbath njegovega drugega banda Mercyful Fate. Kot gosta sta se mu namreč pridružila nihče drug kot Frank Shermann, legendarni kitarist Mercyful Fate, in pevec Michael Poulsen iz Volbeat! Toda presenečenjem še ni bilo konec. Pri v bisu odigrani skladbi Halloween je za bobnarske paličice poprijel Kingov originalni bobnar, fenomenalni Mikkey Dee, ki zdaj gnije pri Motörhead! Da sem doživel kaj takega! Omeniti moram, da je King na odru odigral celo plejado vlog, pridružilo pa se mu je tudi nekaj ženskih likov. Čeprav bi lahko koncert gledal ure in ure, se je ta končal po 80 minutah, zaključna skladba pa je bila The Black Horsemen z njegovega najboljšega albuma Abigail. Long live the King!
Po King Diamond so na sporedu ostale le še zvezde večera Mötley Crüe. Kot sem že omenil, sem jih nazadnje videl decembra 2011 v Londonu skupaj z Def Leppard in Steel Panther in takrat nisem bil ne vem koliko navdušen, kaj prida vtisa pa name ni naredil niti njihov headlinerski nastop na SRF-u 2005. Dobro, Vince pač poje, kakor poje, oziroma ne poje, temveč samo začne peti nek komad, potem pa pusti publiki, da ga dokonča. Bolj zaskrbljujoče je to, kako zelo razočaran sem nad Mickom Marsom zadnje čase! Ko sem leta 1984 kupil ploščo Shout At The Devil, sem mislil, da je tisti nekajsekundni solo v skladbi Looks That Kill nekaj največjega in najboljšega, kar je kdajkoli porodila naša metalska borba, in da je Mars naš veliki maršal, dandanes pa je njegov zvok na koncertih obupna zmeda, packarija in bogsigavedi kaj še vse. Poleg tega igra komade na popolnoma drugačen način in zgodi se mi, da neke pesmi pred refrenom sploh ne prepoznam. In tu je govora o pesmih, ki jih poslušam že od 7. stoletja! Povrhu vsega so koncerti Mötley Crüe popolno ziheraštvo, saj 95 % set liste sestavljajo vsakič isti komadi. Celo bobnarski solo Tommyja Leeja oziroma njegov Roller Coaster mi je bil brezvezen; spremljali so ga neki techno zvoki in cel kup samplov. Stari moj, pojdi ti raje na kak techno party in tam prodajaj take fore. No, zanimiv je tisti del sola, ko vzame nekoga iz publike in ga posadi za svoj bobnarski set (v tem primeru neko blondinko), potem pa se skupaj kot v nekem rudarskem vagončku vozita po tem »vlakcu smrti«. Zanimivo, kako nekateri bandi tudi po trideset letih še vedno zvenijo sveže in povzročajo mravljince od vznemirjenja, drugi pa so se izrodili v parodije samih sebe, igrajo obupno, zvenijo pa še obupneje. S tem ne mislim skupin, katerih glasba me ne zanima več, temveč zasedbe, katerih (studijske) izdelke še dandanes poslušam, kot bi jih ravnokar kupil. Shout At The Devil na primer je zacementiran med mojih top 20 albumov vseh časov, pa ni važno, kako nadležno Vince poje, kako Mick fuša, kako Nikki pridiga in kako Tommy gnjavi, glasba ostane večna. Koncert Mötley Crüe pa je bil naravnost obupen in posledično sem šel domov slabe volje. Bil je preprosto neokusen in žal mi je le, da se je letošnji SRF zaključil na tak način, ne pa vizualno in sonično vsaj nekoliko spektakularnejše. Če bi se festival končal s Kingom Diamondom, bi bilo popolno.
A vendarle, če povlečem črto, je bil to eden izmed najboljših Sweden Rock Festivalov, pa čeprav mi morda na začetku imena nastopajočih tega niso sugerirala. No, iz današnje perspektive pravzaprav težko rečem, da je bil katerega leta slab, kvečjemu nekoliko manj dober. Vedno znova se rad vračam v Norje, kjer srečam cel kup prijateljev in znancev ter spoznam goro novih. Poseben čar imajo tudi novinarske konference, kajti spisek imen, ki imajo neko veljavo v svetu metala in s katerimi sem imel priliko govoriti, je res impresiven. Da bi mi kaj takega uspelo tekom posamičnih koncertov, bi potreboval nekaj življenjskih dob.
Ekipa SRF-a vsako leti pozitivno preseneti z neko noviteto in dvigne lestvico kvalitete še višje. Včasih se mi zdi, da nimajo več česa izboljšati, saj vse, kar počnejo, počnejo perfektno!
Za konec mi ostanejo le še misli o tem, kateri bandi bodo igrali naslednjič, kajti naslednje leto se spet vidimo ob istem času na istem mestu in zame bo to jubilejna številka 10!

Prevod: Gorjanec

Sweden Rock Festival 2012, 0. dan
Sweden Rock Festival 2012, 1. dan
Sweden Rock Festival 2012, 2. dan

SORODNE VSEBINE:
3. 7. 2013Sweden Rock Festival 2012, 2. dan / Reportaže
27. 5. 2005Hell On Earth 2005 / Novice
19. 11. 1999King Diamond / Novice
5. 5. 2011As Hell Retreats / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
30. 9. 2020
Vulvathrone
Reportaža
21. 9. 2020
Behemoth (In Absentia Dei Live Stream)
Reportaža
21. 9. 2020
Taste Of Plague
Reportaža
15. 9. 2020
Laibach
Reportaža
8. 9. 2020
Gruden
Reportaža
31. 8. 2020
Trnovfest: Armaroth / Carnifliate / Ensanguinate / Sakrabolt
Reportaža
15. 7. 2020
Unforgiven 4
Reportaža
14. 7. 2020
Srd / Britof
KONCERTI & FESTIVALI
30. 10. 2020
Agregat, CarlxJohnson, FTD
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
4. 11. 2020
W.A.S.P.
Hall, Padova, Italija
5. 11. 2020
W.A.S.P.
Live Club, Trezzo sull'Adda (MI), Italija
6. 11. 2020
Ancient, The Stone, Morost
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
7. 11. 2020
Transcending Visions Fest 2020
Explosiv, Gradec, Avstrija
9. 11. 2020
Villagers Of Ioannina City, Puta Volcano
Feierwerk, München, Nemčija