Neurotech

Drugi majski četrtek je bil kot naročen za predstavitev prvenca Neurotech v njihovem rodnem kraju. Sonce je že razvilo svojo moč, ljubljanski študentje tradicionalno praznujejo t.i. mali petek, čisto slučajno pa je bil termin še prost in ni prišlo do prekrivanj z drugimi tovrstnimi dogkodki.
Po odličnem sprejetju albuma na spletu je bilo torej izdelek nujno preveriti, predvsem odziv publike tudi v živo. Neurotech so se kot edini nastopajoči tega večera brezplačno predstavili nekaj pred enajsto večerno uro, torej s slabo uro odstopanja od predvidenega termina. Pozicijo sem zavzel ob boku z vsemi ljubitelji glasbe; »gotičarji«, metalci, ter svojci in kolegi banda, skratka dobrih sto obiskovalcev, ki so jim prišli zaželet uspešno pot v svet.
Pozornost ušes je vzbudil matrični intro, ki je stopnjeval napetost do vstopa inštrumentov, tu pa je dramatičnost malce popustila zaradi neverjetnih tehničnih težav. Na prve pol ure nastopa rajši ne bi spominjal, saj je bilo naporno tako za band kot za zbrano množico. Kljub temu, da so od vrstnikov v tej sceni Neurotech tehnično precej bolj podprti, pa iz koncerta v koncert kazijo zvočno sliko problemi enkrat z eno, nato z drugo kitaro, razglaševanje, problemi z matrico, ali pa z divjimi poslušalci, ki so tudi ta večer poskrbeli za nekaj nečednosti.
Ko je band s svojimi roadiji le premostil težave, pa smo lahko uživali v tekočem programu, ki je zaobjemal tako album Antagonist kot tudi starejše skladbe z EPjev. Pričakoval sem odličen in glasen odziv občinstva, ki pa je bilo skoraj do konca dogodka bolj ali manj statično, bodisi zaradi zvoka, ki nikakor ni dosegal ravni prvenca, ki ohranja dobro ime ravno na račun produkcije, bodisi še nismo dodobra prebavili začetnega kaosa. Res je tudi, da sam nastop Neurotech ne ponuja kakšnega posebnega doživetja, saj ob preprostih, repetativnih kitarskih riffih, brez posebnih aranžmajev, ne gre računati na blazno občudovanje glasbenega izražanja. Glede na to, da »omokanci« vizualno že gradijo neko prepoznavno podobo, pa bi bila smiselna nadgradnja samega »showa« z video projekcijami ali kakšnimi drugimi elementi, ki dodajajo živahnost, če je to seveda potrebno. Spomnil bi namreč, da je njihov prvi nastop v celovškem Kwadratu v začetku 2009 na nekajkrat večjem odru, z odličnim lightshowom, izpadel naravnost fantastično in tudi od publike z lahkoto izterjal veličasten odziv v primerjavi s sterilno ljubljansko množico, s katero bi lahko mašil najbolj gnojne rane, tako malo življenja je bilo v njej. Vrhunec večera je band dosegel pri koncu z osebnim favoritom The Sky Is Always Open, pri katerem sem upal, da bo vodilna melodija v živo odigrana na eni izmed kitar, a je ravno tako to vlogo odigrala matrica. Suvereno so se ta večer odrezali predvsem bobni in vokal, kitare pa tudi v težavnih momentih niso preveč manjkale, saj glavnina ostaja v računalniku.
Spodoben koncert, brez pretiranih presežkov torej. Presenečajo me verbalni odzivi nekaterih izmed množice, ki ob vsej mlačni statičnosti pod odrom opisujejo koncert kot odličen. Za voljo ohranitve pomena same besede hitro razčistimo; odličen koncert je bil 2003 v isti dvorani s Cannibal Corpse. Odličen koncert je bil Artillery konec 2009 in to odličnost nam vsakič znova zagotovijo uigrani ansambli z vrhunskim nastopom in visoko motivirana publika, ki na oder vrne vso energijo. Tole pa je bilo odlično kvečjemu za nekaj deklet, ki jih v Neurotech publiki ni manjkalo in so se proti konca večera malo zavrtele. Sicer pa je bilo kvečjemu prijetno in družabno, poleg standardne ponudbe Uniona in Laškega smo lahko posegli tudi po Sarajevskem pivu. Verjetnost reproduciranja istih težav je minimalna; Neurotech imajo namreč popravni izpit ta četrtek v Kranju, kjer ne dvomim, da bo boljši tako zvok kot tudi izvedba in predvsem odziv publike.