Helloween / Stratovarius / Avatar

Nemške »bučke« so ponovno obrodile, najznamenitejši sadež, Helloween, pa nas je po treh letih ponovno obiskal. Tokrat so, za razliko od leta 2006, ko so jih spremljali slovenski heavy metal upi Metalsteel, s seboj pripeljali dve predskupini, Avatar in Stratovarius. Avatar sem zaradi spleta okoliščin preskočil, po kasnejšem ogledu videoposnetka in pričevanju prisotnih pa to niti ni bila prevelike (oziroma nikakršne) omembe vredna stvar, kar me je le dodatno potolažilo, da nisem prav ničesar zamudil.
Naslednji so na oder stopili finski Stratovarius, ki so v prvi polovici devetdesetih z odličnim heavy metalom prvi po Tarot komercialno definirali Finsko kot metal državo, v drugi polovici devetdesetih pa žal popolnoma izničili pomen (oziroma dodali nov pridevnik, »pop« metal) melodičnega evropskega power metala in z obupnim pretiravanjem s klaviaturami povzročili sladkorno nemalo metalcem. Z novo ploščo, Elysium, so teden pred koncertom pikirali na prvo mesto finske nacionalne lestvice prodaje albumov, izostanek Tima Tolkkija se ni toliko poznal, skozi hite Hunting High And Low, Stratosphere, Speed Of Light, Kiss Of Judas itd. pa so suvereno zarili in z veliko boljšim zvokom kot predhodniki prepričali večino ljudi, ki so jih nagradil vsaj z gromkimi aplavzi, če že med samim igranjem ni bilo prevelikega navdušenja. Velik manko je predstavljal oslabljen glas Tima Kotipelta, ki očitno še vedno ni pozdravil infekcije grla, povzročene pred tedni. Bobnar Jörg Michael, ki je pred kratkim uspešno prestal operacijo in odstranitev maligne tvorbe, je ponovno sedel na tolkalskem tronu in nazorno pokazal, zakaj so v preteklosti njegove usluge koristili veljaki kova Saxon, Rage, Running Wild, Grave Digger itd.
Po premoru za pivo je vrhunec večera nakazal intro, ki se je ob obračajoči sedemkraki metalni obliki za (nad) bobni prevesil v drugi komad z nove plošče 7 Sinners, Are You Metal? Pa še kako. Sledil je prvi konkreten udarec: Eagle Fly Free in za njim March Of Time. Helloween ne poznajo milosti, nadaljevali so v istem slogu, presek komadov je obsegal sprehod skozi vsa obdobja, seveda pa je bil poudarek, kot vedno, na najboljših delih Kaia Hansna. Brez Ride The Sky, Halloween, vključenega v medley, I Want Out, March Of Time ter nesmrtnih I'Am Alive in Future World bi dotični Helloween koncert ne bil isti. Andi Deris je še vedno frontman 1A, a kaj, ko včasih (sicer dokaj simpatično) »najeda« do že skrajno neokusne meje. Nategovanje fore o tem, komu prihaja hitreje in zakaj je bilo dolgo sedem minut, da ostalih komentarjev ne omenjam (očitno so presedali tudi Grosskopfu, ki je med enim rekel celo: »Yeah, we heard that one yesterday«). Koncert so rutinirano pripeljali do konca, slab zvok v Kinu Šiška pa je veliko ljudi ponovno pustil hladne.
O superlativih tu nikakor ne moremo govoriti, draga karta pa je dodatno pokvarila okus mnogim, ki so pričakovali več. Brez posebnosti, slabše kot 2006. Upam, da bodo odgovorni zvok na metal koncertih uredili (priredili, nadgradili, karkoli, le da ne ostane tak, kot do sedaj na večjih koncertih: Lamb Of God, Megadeth, BC Fest itn.) vsaj do nastopa najbolj legendarnega banda, ki bo stopil na oder Kina Šiška, torej do Saxon. Spodobilo bi se in pravično bi bilo.