REPORTAŽE

1. 12. 2010

Napalm Death / Immolation / Macabre

Stereo Club, Celovec / 23. 11. 2010

V avto smo sedli prešvicani kot merjasci, v cunjah je bil zažrt gnusoben vonj cigaretnega dima, poleg standardnih bolečin v vratu in ramah pa smo domov prinesli še neznosen glavobol in piskanje v ušesih. Toliko o obljubljenem klimatiziranem prostoru! A poglejmo si raje od začetka, kako so nam v sosednji Avstriji to storili predvsem Immolation in delno Napalm Death ter Macabre ...
Naivnost nas je opeharila in le nemo smo lahko prebirali novico o razprodanosti istega koncertnega paketa na Metelkovi. »Immolation in ostalih zvenečih imen se ne zamudi«, smo sklenili in na torkov večer odpotovali v prestolnico avstrijske Koroške. Prazna vijugasta cesta, na prelazu nam pomežikne pravljični prizor prve zimske idile, saj je ravno te dni sneg prvič letos obelil Alpe. Iz Kranja smo potovali dobrih petdeset minut, okoli sedme ure prevzeli vstopnice in po posvetu z blagajnikom, ki o lokalnih predskupinah ni imel povedati nič dobrega, odšli na ogled mesta, ki že ponuja praznično vzdušje, z vseh pomembnejših trgov pa pozdravljajo stojnice, od katerih se širijo vonjave raznoraznih dobrot. Pa kaj nas briga, prišli smo po dozo death metala in po enournem občudovanju arhitekture ponovno našli pot do dvorane. V zaspanem mestu o metalskem vzdušju ne duha ne sluha in tedaj sem prvič začudeno opazil, kakšna neverjetna scenska razlika nastane na borih 80 kilometrov razdalje, če privzamemo, da ima Celovec v Avstriji podobno vlogo kot Kranj v Sloveniji. Pred dvorano, ki zunaj ne zbuja pozornosti praktično ni bilo nikogar, v okolici pa več tistih, ki so črni po barvi kože bolj kot po oblačilih in prepričanju. Z vstopom v dvorano pa se nam je razkrila prava slika in duh, v katerem je potekal dogodek. Kot opisujejo tudi drugi poročevalci s terena, ki so se kdaj mudili v drugih predelih Avstrije z željo po podobni glasbi, smo tudi mi dobili občutek, da smo prišli na modno revijo. Isto bi lahko rekli ob stiku z zasledovalci teme iz Italije, a namesto našitkov in oprijetih hlač tu prevladujejo razvlečena uhanasta ušesa ter nešteto pirsov drugod po telesu, corovske čepice in skejtarski copatki, občutno večji pa je tudi delež potetovirancev. Ob prejšnjih obiskih teh koncev je bila potovalna zasedba nekajkrat večja, tako da smo vedno prinesli nekaj domače srčnosti, tokrat pa smo zaradi predrage pijače in pomanjkanja »svojih« ostali nekoliko bolj zadržani. Na domačem terenu se mi zdi, da smo precej dobro razvili družinsko vzdušje in nasploh vero v povezovalno moč metala, a v tako tujem okolju celotno prepričanje enostavno odpove. Tako zbegan sem ostal cel večer in skozi gost cigaretni dim trzal na avstrijske reinkarnacije ljudi, ki jih ponavadi srečujem na koncertih v domačih logih. Prav manjkalo nam je tistega magičnega občutka, ko se zaletiš v naključno ramo, dvigneš glavo in uzereš prijazno, dobro poznano faco, s katero je nujno izmenjati nekaj besed.
Kljub vsemu smo se spremembe hitro navadili in po dolgem s plakati polepljenem hodniku s pretočnostjo 20 metalcev/minuto, na katerem nas je v pljučih peklo od cigaretnega dima, našli pot v dvorano. Na odru se je vršila tonska vaja Macabre in prvi toni basa so servirali slutnje o odličnem zvoku. Sprva sem to opazil že v klubu Kwadrat v istem mestu, kjer sem pred leti gledal prvi nastop domačih Neurotech in ugotovil, da v domačih dvoranah resnično ne slišimo pravih basov in da manjka tisti »low end«, ki se ga bolj čuti v pljučih kot pa sliši.
Po nekajminutnem premoru se je oglasil vesoljski intro, ki se je v nekaj različicah razlegal ob spremljavi teatralnih napovedi bolnih morilskih zgodb, ki jih lahko preberemo v tekstih. Zvok je bil večino časa odličen, udaren in razločen, izvedba razen kričečega skrušenega back vokala solidna, glasba pa resnično stvar okusa. Očitno sem bil z mnenjem, da risankasti smešni riffi in vokalno večglasno komično tuljenje zveni bedno v manjšini, saj je bila količina metalske svojati in njihova odzivnost nemara ravno ta čas najvišja. Če odmislim riffe v stilu Tenacious Zghanci (derivat Dickless Tracy), se mi zdi resnično škoda nekaj zanimivih vokalnih linij in predvsem norih pravih deathmetalskih izživljanj nad kitaro, ki bi z resnejšim pristopom dobile uglednejše mesto. V sicer prostorni dvorani z ogromnim šankom sem se skušal preriniti do prvih vrst in med nepremičnimi togimi avstrijskimi »hlodi« skoraj obupal, a vseeno vztrajal, da sem si to čudo ogledal od blizu. V prvih vrstah so death corovsko moshali neokusno oblečeni mulci, tako da sem se po nekaj komolcih v čelo raje pospravil opazovati oziroma rajši počakati zaključek Macabre na varni razdalji. Do konca so odbrzeli brez posebnosti, zaradi tehničnih težav pa so se ustavili sredi enega komada in ga ponovili. Ker je oder nizek je bilo vzdušje med čakanjem malo smešno, band in publika so se zlili v eno, ni bilo tiste prave distance.
V nasprotju z ustaljeno šego pri nas, ko se med menjavami bandov dvorana na mah izprazni, je tu večina obdržala pozicijo in se prepustila kramljanju ob pivu za 3,5 eur, domača ekipa pa je vseeno morala malo na zrak in sledilo je basanje v tisti nepretočni hodnik. Tu se vidi, kako avstrijska država po lastnem narodu precej manj tepta, saj kaj takega pri nas gotovo ne bi prišlo preko zakonodaje.
S polnimi pljuči hladnega zraka smo zavzeli bojno pozicijo bližje odru in počakali na začetek Immolation. Sprva sem se zbal, da bo zvok slabši, saj bas na tonski vaji ni dosegel ne čistoče in ne jakosti zvoka prejšnje skupine, a so se takšne misli kmalu razblinile. V dvorani je napetost naraščala in s trenutkom, ko si je Ross odpel lase smo dobili točno to, po kar smo prišli. Brez prestanka so prečesavali diskografijo, jakost pa je z vsakim komadom silila višje in višje. Taki uigranosti in gnevu ni para daleč naokoli, posebej pa nas vedno znova prepriča tako vokal kot celotna ikona na basu. Posebej je treba omeniti še telesno mimiko Boba, ki je vrat svoje našpičene kitare divje vihtel med publiko in redčil prve vrste. Na žalost so se na račun hitov z ostalih plošč izognili legendarnim zapisom na Unholy Cult, sicer pa so dobro povzeli svoje bistvo od najzgodnejših stvaritev pa do tistih na zadnjem albumu. Band enostavno vključuje vse, kar je v death metalu dobrega in posebnega, najočitneje pa že od začetka zavračajo vse poznane lestvice ter pravila. Resnična vrednost glasbenika se pokaže šele, ko mu odvzameš premišljene in potrjeno delujoče vzorce ter tako okusiš tisto, kar je v njegovem bistvu, talent. In Immolation tu pometejo z ostalimi, saj že od začetka spajajo skoraj nekompatibilne elemente v prečudovito kakofonijo. Vzdušje je bilo kljub navdušenju nekoliko medlo, proti koncu seta se je količina obiskovalcev celo zmanjšala, Ross pa je bil vidno razočaran, ko se je publika na poziv, da bodo zaigrali karkoli si želimo, le sramežljivo obračala stran.
Očarani nad Immolation, ki smo jih z odra pospremili le z nekaj sekund trajajočim aplavzom in brez klicanja nazaj smo po istem ritualu kot med prejšnjo pavzo dočakali Napalm Death, ki niso napravili posebnega vtisa. Publika v prvih vrstah je sicer naredila nekajmeterski mosh pit, ki pa je deloval precej bolj mirno in kontrolirano kot smo vajeni pri nas. Po nekaj komadih, ki so zveneli pretirano podobno, smo naveličano zehali sedeči za mizo, nekaj obiskovalcev pa je posedalo tudi po tleh na tapisonu, ki je bil prepreden z zahojenmi prežvečenimi čigumiji. Barney je brez prestanka skakal po odru in težil s pretirano angleško angleščino (»oukaj, mate«), publiko pa skušal motivirati z nagovori in nazdravljanjem po nemško, kar je nekajkrat obrodilo sadove. Vsaj petkrat nam je skušal vcepiti v glavo, kako naj nikomur ne pustimo, da nam soli pamet, še zlasti pa ne državi in njeni represiji. Osebna nedotakljivost je v metalu pogosto poudarjena vrlina, najbolj glasno pa jo izražajo ravno Angleži; prepričan sem, da bo tudi Blaze v Mariboru s tem pihal na dušo obiskovalcem, kot je to počel prejšnjič. Kakorkoli, po letih in letih podajanja istega gesla vse skupaj zveni na pamet naučeno, neizvirno in izpeto, v prve vrste pa nas je ponovno nagnal Suffer The Children, tam pa sta nas do konca obdržala še naslednja komada. Band si vseeno zasluži plus za aktivnost, saj so vsi člani od začetka do konca divje čupali, Barney pa dirigira ter kroži po odru kot da je v deliriju.
Vsekakor zanimiva izkušnja v tujini, ostajam pa mnenja, da kombinacija treh bandov, ki naj bi jim bil skupni imenovalec death metal ni bila ravno posrečena, kljub vsemu pa smo z izplenom zelo zadovoljni. Kot vedno nas je osrečevala že sama pot v dobri družbi, »štuljenje« v očitno drugačno kulturo in seveda ponovno srečanje iz oči v oči z Immolation, katerih nastop bo še dolgo dobro pomnjen in bo sprožil metal klic, ko bodo naslednjič v bližjini. Glavobol, ki sem ga omenil na začetku je izginil šele po nekaj dneh in najbrž bo kriva ravno zadušljiva vročina v kombinaciji z neverjetno slabim cigaretastim zrakom, verjetno pa smo odnesli tudi trajne poškodbe sluha. Kar seveda ne pomeni, da odličnih bandov v prelepem Celovcu naslednjič ne bomo gledali; ravno nasprotno!

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
30. 8. 2012Brutal Assault 2012 / Reportaže
27. 1. 2006Napalm Death / Novice
29. 7. 2002Napalm Death / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
19. 9. 2019
Mgła, Martwa Aura, Dagorath
Reportaža
18. 9. 2019
Metal Klavnica LIII: Putrid Pile / Vulvathrone / Anime Torment
Reportaža
10. 9. 2019
Soen / Wheel / The Price
Reportaža
5. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 3. dan
Reportaža
3. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 2. dan
Reportaža
2. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 1. dan
Reportaža
29. 8. 2019
Črna Šagra: Dekadent / Grob / Chains
Reportaža
23. 8. 2019
Metallica / Ghost / Bokassa
KONCERTI & FESTIVALI
24. 9. 2019
Misþyrming, Darvaza, Vortex of End
Backstage, München, Nemčija
25. 9. 2019
In Other Climes, Gužva u Bajt, Jegulja, Negative Slug, Agregat
Lepa Žoga, Ljubljana
26. 9. 2019
Domorodni četrtki: Dust Collector
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
26. 9. 2019
The Cosmic Dead, Blackoutt
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 9. 2019
Armaroth, Nature, Decage
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
28. 9. 2019
Obnounce, Dark Sphere, Mario and the Chillers
Mladinski center Gornja Radgona