REPORTAŽE

10. 5. 2010

Blaze Bayley / Metalsteel / Dawn Patrol (1.5.2010)

Že malo pred sedmo uro zvečer je bilo parkirišče metal parkirišče, Ravne na Koroškem pa Metal Ravne na Koroškem. Druščina, ki se srečuje na vseh koncertih, se je tudi tokrat ukvarjala z običajnimi aktivnostmi, debatami, mešanju vina in oranžade in po tem spisku naprej. Kljub temu, da smo se se s težkim srcem ločili od udejstvovanja v teh dejavnostih, pa si nismo mogli kaj, da nas ne bi premamili prvi težki zvoki iz dvorane.
Dawn Patrol sem po menjavi kadra videl prvič, sploh pa od tedaj niso imeli večjega števila nastopov. Kdaj sem jih videl nazadnje ne pomnim, po pričevanju tistih, ki so uzrli nedavne koncerte, pa so se to noč odrezali izvrstno. Na odru torej stara člana Iztok Černe in Jan na kitari, Aleš vsepovsod oziroma za mikrofonom in novinca Borut (Strigo) za bobni in Žiga (Kipar) na basu. Publika se v tej točki dnevnega reda še ni mogla pohvaliti s svojo številčnostjo, kot tudi vse do nastopa Blazea. Pod odrom sta band pozdravila oba bivša člana zasedbe, Ana, ki ji gre ob tej priložnosti čestitati za naraščaj (in ji tako tudi oprostimo prenehanje metalskega udejstvovanja) in Wuko, ki zdaj razgraja pri Lenih kosteh. Strigo je svoje poslanstvo vzel resno in pokazal, da ne pozna šale in dobro ve, da metal ne zveni prav, če bobni niso rušilni. Tako je vedno znova presenečal z močjo udarca. Kipar, ki je pol manjši od predhodnice Ane se mi je tudi sicer zdel nekoliko skrit med ostalimi postavami, ni pa mogel prikriti svoje divje metalske narave in je brez zavor »začupal« z nami. Da je bil zvok dober enostavno vem po tem, da se po koncertu o zvoku sploh ni potrebno pogovarjati. Ravno ta čistost pa je tokrat razkrinkala tudi slab dan kitarista Černeta, ki je med solažami nekajkrat nespretno zaškripal, seveda pa daleč od tega, da bi bila situacija kritična. Jan je tako kot prejšnji vikend z Negligence vojo nalogo fantastično opravil, Aleš pa kot že rečeno napolni ves prostor z glasom in stasom. Hočeš nočeš, v spominu najbolj ostane refren, ki gre nekako tako: »Alkoholik alkoholik alkoholik alkoholik,« med katerim usta takoj postanejo suha in noge že same ženejo proti šanku. V 40 – 50 minutnem setu so nam Dawn Patrol postregli še s priredbo zasedbe Iron Maiden, za konec pa prihranili še uspešnice, ki jih lahko slišite na njihovem MySpaceu.
Po kratki pavzi so na oder stopili prav tako domači metalurgi Metalsteel, ki na Gorenjskem brez problema polnijo tako zgledno velike dvorane kot tudi moška in ženska srca publike, na Koroškem pa niso bili deležni posebne pozornosti, kar štejem predvsem v škodo tistih, ki so čas zapravljali pri točilnem pultu. Band vsekakor ubira zanimivo pot, poleg odlične glasbene tehnike vseh članov je njihov nastop tudi vse bolj sproščen in zelo domač, med komadi je tako z vseh koncev odra slišati nagovarjanje publike, ki vključuje tudi precej komunikacije med bandom samim in stavim, da so se tega naučili od Nightwish. Nedvomno je to pot najbolj izstopal Matej na basu, ki sicer tudi vizualno vedno bolj rine v ospredje. Tokrat je odet v kavboja precej odločneje poprijel za mikrofon, s frontmanom pa sta celo zamenjala vlogi; četudi je na ploščah Beni večkrat »odcvilil« v višave, je tokrat to poskusil in odlično izvedel Matej, ki ima sicer globljo barvo glasu. Daša je tako neusmiljeno tolkla, da ji je v prvi tretjini repertoarja razneslo palčko, ki se najbolje počuti na snare bobnu, kar smo prej opazili kot slišali, saj je bila menjava pribora odlično izvedena. Posebej v slast so nam šle uspešnice s starih plošč, za katere je band zagotovil, da jih že dlje niso nikjer predstavili, mene pa v najboljše počutje vedno spravi White Circle z Bad In Bed, ki na svoj način vedno zadane. To je bil tudi prvi špil, kjer je Rok pokazal, da tudi »ostrižen na hrenovko« ne igra nič slabše. Da band še vedno aktivno deluje s polno paro so pokazali tudi z novim komadom, kjer zopet izstopa bas in prevzema vlogo solo kitare. Novi svet in Heavy Metal Is Our Religion sta bila izvedena vrhunsko, žal pa publika ni reagirala tako kot v Kranju ali v Landolu pri Postojni, kjer je na odru prepevalo in mahalo z zastavami nekaj ducatov ljudi. Metalsteel brez močne podpore množice enostavno niso enaki, a so na odru vseeno pustili dober pečat.
Blaze Bayley je imel tri do štirikrat več publike kot obe skupini pred njim in kakor ponavadi je bilo spredaj prvih nekaj vrst nerazdružljivo zlepljenih skupaj, proti izhodu pa se je publika redčila, struktura je bila podobna žarišču eksplozije. Blazea žal še vedno večina ljudi pozna kot pred dvema desetletjema postavnega mladeniča, ki je z Iron Maiden polnil štadione širom sveta, sedaj pa vidno postaran vodi solo kariero v manjših do srednje velikih klubih. Vendar pa je v tem času vokalno neverjetno napredoval (roko na srce, proti današnjim dnem, takrat v Iron Maiden časih zveni kot Pero Lovšin, pil pa je ravno tako) in se tudi izkazal kot pisec neverjetnih pesmi. Predvsem pa njegovo glasbo odlikujejo besedila in seveda sam nastop, ki publiko pretopi v sinhrono črno valovanje. Preostalega dela dvorane ne morem ocenjevati, a za prvih nekaj vrst lahko zagotovim, da so poslušalci poznali vsako besedico besedil, od začetka do konca prepevali z Blazeom in mu bili ves čas popolnoma predani. Silicon Messiah je s svojimi nagovori in globokosrčnimi zahvalami obiskovalcem, ki leta in leta podpirajo metal, predstavil svoje videnje heavy metal glasbe in se tako postavil v vlogo učitelja, ki svojim apostolom daje lekcijo iz moči duha in telesa, solidarnosti in ljubezni do metala nad vsem. Vendar pa se je vzdušje tako hitro stopnjevalo, da nismo bili več zahvale vredna publika, temveč »motherfucking headbangers of Slovenia« v trenutku, ko se je dvorana razgrela in se napolnila z zgoraj golimi moškimi.
Pred nastopom sem bil nekoliko skeptičen, ker vse to kriljenje nad publiko ustvari določen pritisk, a se je to izkazalo za resnično le, če prideš na koncert popolnoma nepripravljen, kar lahko rečem le za malo število poslušalcev, saj je publika ves čas dajala občutek, da nihče zares ne čaka na komade Iron Maiden in smo bili bolj v strahu, da bo na račun tega izpustil katerega od svojih. Blaze je z nami nepretrgoma prepeval dobri dve uri, dal je vse od sebe in v samem glasu je bilo takoj zaznati iskrenost in čustva ob pesmih bolj izpovedne narave, ki govorijo o nedavnih dogodkih iz njegovega življenja, o katerih lahko preberete v intervjuju. Poleg Blazea je treba pohvaliti vso zasedbo, od katere sta se gotovo izkazala brata Bermudez, še posebej kitarist Nico, ki se ponaša z izrednim smislom za melodijo in norimi, ekstremno hitrimi in natančnimi solažami. Ritem kitarist niti ni posebej izstopal, prva liga pa je bil bobnar Claudio, ki je pred kratkim na turneji nadomestil stalnega bobnarja Larryja. Skozi ves koncert je igral odlično in nezmotljivo in po poskusu izmenjave nekaj besed se čudim kako je to možno, kajti poleg italjanščine govori le univerzalni jezik glasbe, sicer pa dve do tri besede angleščine in ne gre mi v račun, kako band komunicira. Govoril sem tudi z bratoma Bermudez, ki pravita, da se četudi nastopata pod imenoma Blaze, ki vedno pobere vso slavo in hvalo, ne počutita zapostavljena in na turjeni z Blazeom uživata. Če se vrnem k samemu koncertu, bi si tudi po odigranih neverjetnih dvaindvajsetih komadih zaželel še kakšnega, saj v izboru na ploščah le s težavo najdemo »fillerje«, ampak lahko le izbiramo med mojstrovinami. Poleg najboljših Blood And Belief, Madness And Sorrow, Blackmailer, so odigrali še nekaj Iron Maiden klasik, Man On The Edge, Futureal, Lord Of The Flies in The Clansman, pri katerem še ob ogledu posnetka moja kri pobesni in bi se najrajši z zastavo v rokah kričoč podal osvajat ozemlja.
Skratka, Blaze je po Paranoid Open Air, kjer je zelo očitno hropel in lovil sapo, tokrat pustil odličen vtis in nisem si mogel misliti, da bodo vsi ti nagovori z enega metra zveneli tako pristno, kajti po nekaj ogledih koncertov na spletu reč zveni naučeno in zvodenelo, vendar kamera ne zabeleži vseh emocij in energije, ki je tisti čas prisotna.
Po nastopu smo še kar nekaj časa prebili v dvorani z bandi, pokupili nekaj CDjev in ostale robe in na nek način mi je žal, da sem gledal Blazea kako sam oziroma ob pomoči koroških metalcev pospravlja opremo nazaj v kombi, predvsem pa izgleda precej manjši in manj mogočno kot na odru. To razblini vso idejo heroja, ki jo človek s takim glasom dobi na odru, a hkrati da občutek, da je eden izmed nas, človek iz mesa in krvi z vsemi slabostmi in napakami, kar me pripelje nazaj k iskrenosti. Seči Blazeu v roke v razmerju 1:1 je bil prav tako nor občutek kot dvourno norenje pod odrom.
Setlista Blaze Bayley: Madness And Sorrow, Voices From The Past, City Of Bones, Blackmailer, Faceless, Smile Back At Death, Blood And Belief, The Launch, Lord Of The Flies, Futureal, Letting Go Of The World, Waiting For My Life To Begin, God Of Speed, The Brave, Leap Of Faith, Watching The Nightsky, Samurai, The Clansman, Man On The Edge, The Man Who Would Not Die, Robot, Kill And Destroy.

Aleš

SORODNE VSEBINE:
28. 5. 2009Helstar, Dawn Patrol, Rager / Novice
3. 3. 2009Dawn Patrol / Novice
9. 1. 2008Dawn Patrol / Novice
5. 4. 2005Dawn Patrol / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
22. 10. 2019
A Pale Horse Named Death, Molybaron, Angor, Chaos Inside
Viper Room, Dunaj, Avstrija
24. 10. 2019
KoD Extra: Hangar 55, Deep Down Bellow, Old Bridge Cartel
Orto Bar, Ljubljana
24. 10. 2019
Parasol Caravan, Savanah, Minus Green
Arena, Dunaj, Avstrija
25. 10. 2019
Metalsteel
Kavarna Sotočje, Medvode
25. 10. 2019
BlackBoxRed, Hoba
Mladinski center Postojna
25. 10. 2019
Deströyer 666, Dead Congregation, Nocturnal Graves, Inconcessus Lux Lucis
Orto Bar, Ljubljana