Sombres Forêts je kanadski one-man band, ki na svojstven način premika meje black metala. Na zemljevidu tega žanra je Annatar pustil svoj pečat že leta 2006 z demotom Sombres Forêts oz. s prvencem Quintessence, izdanim istega leta. Pet let po izidu drugega albuma Royume de Glace je letošnjega julija izdal La Mort du Soleil, avgusta je sledila še evropska turneja, med katero so se Sombres Forêts nam najbliže ustavili v avstrijskem Gleisdorfu. Kakšne vtise je nanj pustila turneja, kaj je vplivalo na razvoj njegove glasbe in kaj se dogaja z njegovim skupnim projektom z Gris, Miserere Luminis, je Annatar razkril v intervjuju.
ALEKSANDRA: Če gre verjeti spletni enciklopediji Metal Archives, si s svojim solo projektom začel leta 2005. Kaj je v tebi sprožilo željo po lastnem glasbenem ustvarjanju?
ANNATAR: S Sombres Forêts sem začel leta 2005, podatek na enciklopediji je točen. Vse skupaj se je začelo, ker sem želel ustvarjati black metal. Odgovor se morda zdi preprost, vendar je treba razumeti, da se je moj prvotni cilj spremenil nekje po drugem albumu; s tem imam preprosto v mislih željo po ustvarjanju t. i. black metala. Tedaj sem se hkrati učil igrati na kitaro in bobne. V bistvu sem se ta dva inštrumenta učil izključno zaradi želje po ustvarjanju.
ALEKSANDRA: Kako si sam usvojil toliko inštrumentov? Si se morda šolal v glasbeni šoli že od malih nog ali si samouk?
ANNATAR: Nimam nobene uradne glasbene izobrazbe, vse sem se naučil sam. Že od nekdaj sem se stvari raje učil sam, še ko sem bil otrok. Z vsakim albumom sem se moral naučiti nekaj novega, da sem ga lahko naredil. Poznavanje glasbene teorije bi mi verjetno bilo v pomoč pri mojem procesu ustvarjanja, vendar hkrati menim, da me to isto nevédenje včasih prisili, da naredim korak v kakšno smer, v katero se sicer ne bi podal. Napake včasih osvetlijo temne in neznane kotičke podzavesti. Lahko celo rečem, da so se nekatere pesmi prvotno razvile iz »napak« … Če torej strnem moj odgovor: da, vse sem se naučil sam.
ALEKSANDRA: Pri starejših ploščkih, Quintessence ter Royaume de Glace, je mogoče zaslediti nekatere vplive, ki so ti pomagali pri oblikovanju individualnega glasbenega sloga. Pri La Mort du Soleil je takšne vplive že težje odkriti, vsaj znotraj žanra black metala. Kateri glasbeniki ali bandi so ti pomagali premostiti okvire tega žanra? Ali si svojo zvočno podobo in slog odkril prek eksperimentiranja?
ANNATAR: Black metala nisem poslušal že nekaj let, tako da ta žanr ni več tako zelo vplival na La Mort du Soleil. Kot sem že omenil poprej, sem v nameri po ustvarjanju black metal albuma krenil vstran. Omenjeni žanr je moj prvi glasbeni jezik, ki sem se ga naučil, zato je razumljivo, da vpliva na vse, kar predstavlja, in se kaže v samih temeljih Sombres Forêts. Kar iščem in na kar se osredotočam dandanes, je ustvarjati onstran tega … beseda je kot nekakšna protipomenka v primerjavi z black metalom in njegovo konservativnostjo. Če je nekaj »true« oz. zvesto paradigmi black metala, to ne pomeni, da je na lovu za umetniško resnico, temveč da je pravilne oblike. Pa ne da zvrst ne bi iskala bistva, saj ga je pravzaprav že našla. V svoji glasbi ne iščem neke pravilne oblike; pri njenem oblikovanju bolj stremim k temu, da presežem to bistvo. Zvočna podoba na La Mort du Soleil je rezultat poljubnega in nenavadnega, ne pa racionalnega računanja. Tak glasbeni genij že nisem. Iz procesa ustvarjanja sem želel izločiti »racionalno« in vanj preusmeriti delčke svoje podzavesti skozi svoje roke. V tem smislu v tej enačbi vplivi niso merljivi.
ALEKSANDRA: Zdi se, kot da se pri Sombres Forêts vse vrti okoli skritega in neznanega, zaradi česar je ime banda še toliko bolj primerno. Sta maska in prikrita osebnost del kakšnega prepričanja? Ali preprosto le ločuješ zasebno življenje od svoje glasbe?
ANNATAR: Vprašanje si zanimivo zastavila, Aleksandra. Kaj je umetniška resnica? Skrivnostno, neznano in prikrito, kot si se sama izrazila, mora biti del odgovora. Na umetnost gledam kot na zadnjo obliko transcendence v našem, v sodobnem svetu. Del umetnosti, ki se lahko popolnoma razkrije in ki je brez skrivnosti, je omejen. Drugače pa je pri »maskah«; pri stvareh, ki jih je treba razbrati in ki v sebi nosijo skrivnosti, je umetnost neomejena in transcendentna. Maska in osebnost sta del tega prepričanja: umetnost je najstarejše božanstvo človeštva, neomejen dar ustvarjanja. Umetnost bi tak status morala spoštovati.
ALEKSANDRA: V oziru na prejšnje vprašanje se mi v mislih poraja ime slovenskega glasbenika Devil Doll. Mnogi so poskušali ugotoviti njegovo identiteto in zakaj se je vedno tako trudil, da bi ostala skrita pred javnostjo. Ali meniš, da mu je s prikrivanjem pravega imena in obraza uspelo postati ta zanimiva, kultna osebnost, za kakršno velja danes, vsaj v undergroundu? Ali meniš, da je takšen status dosegel zgolj zaradi svoje glasbe?
ANNATAR: Omenjenega glasbenika žal ne poznam, vendar vsekakor za to ne more biti zaslužen le en ali drug vidik. Da človek postane kultna osebnost, mora ustvariti pristno obliko glasbe. Neinovativni glasbeniki so v svojem času lahko uspešni, vendar bodo nekoč neizogibno propadli in pozabljeni. Naj dodam, da lahko bolj “misteriozna” podoba glasbo približa bolj “nadčloveški” ravni.
ALEKSANDRA: Igraš morda kakšno godalo ali kako si prišel na zamisel, da uporabljaš lok na kitari? So te morda navdihnili drugi glasbeniki, na primer Sigur Rós ali Jimmy Page?
ANNATAR: Tako je. Zamisel sem dobil pri takšnih glasbenikih. Zame je to le še en način igranja na kitaro, vendar v moji glasbi ni zelo očiten. Lok sem uporabil samo v pesmi Le Mal des Siècles na albumu Miserere Luminis. Na La Mort du Soleil te tehnike nisem uporabil, temveč sem snemal z električnim violončelom in tako dosegel precej drugačen rezultat. Ker čela nisem mogel vzeti s sabo na turnejo, sem na koncertih uporabljal lok na kitari.
ALEKSANDRA: Zakaj je razpadel projekt Miserere Luminis? Z Icarom in Neptunom si očitno še vedno v dobrih odnosih, saj sta te na turneji spremljala kot del zasedbe v živo. Verjetno ne govorim le zase – res je škoda, da ste se razšli po tako dobrem ploščku, kot je istoimenski prvenec.
ANNATAR: Miserere Luminis so ljudje vedno napačno razumeli in za nas je to še vedno staro vprašanje. Odgovor bom skušal strniti, saj pravega odgovora niti sami ne poznamo. Prvotna ideja je bila, da bi skupaj izdali split, kot to naredi brez nekega pravega razloga vsak black metal band. Zamisel smo nato preoblikovali, ko smo začeli bolj resno razmišljati o tem, kako bi vse skupaj realizirali. Koncept splita ni več zadostoval naši potrebi po ustvarjanju, tako da smo raje naredili en sam konceptualni album, ki smo ga nato kot koherentno celoto predstavili v živo. V tej smeri smo se zelo trudili, da bi iz igranja v živo izpeljali intenzivno izkušnjo. Uradno je Miserere Luminis še vedno veljal za nepovezan album, vendar smo sčasoma vse skupaj začeli dojemati kot band. Po turneji smo Miserere Luminis pustili pri tem, ko smo začeli s snovanjem naših dveh tretjih izdaj.
ALEKSANDRA: Kakšna izkušnja je bila zate evropska turneja, predvsem s skupinami, kot so Imperium Dekadenz, Ellende in Hypothermia? Kateri koncert je bil zate najboljši doslej?
ANNATAR: Da sem končno dobil možnost igrati v Evropi, je bila zame nedvomno zelo prijetna izkušnja. Kot najboljšega na turneji bi izpostavil naš zadnji koncert, v Nantesu, saj smo na odru imeli odličen zvok in publika se je zelo lepo odzivala na našo energijo. Dober nastop je skupek več faktorjev in tedaj je bil vsak od njih na vrhuncu.
ALEKSANDRA: So naslovnice na starejših dveh izdajah tvoje delo? Kako to, da si tokrat to zadolžitev zaupal Fursyju Teyssieru? Si ga morda imel na turneji priložnost spoznati osebno?
ANNATAR: Za Sombres Forêts nisem ustvaril nobene naslovnice. Iskreno povedano bi za to lahko poskrbel sam, vendar bi bil to zame velik časovni zalogaj. Raje sem se osredotočil na glasbo in vizualno ustvarjanje prepustil drugim umetnikom. Zakaj Fursy Teyssier? Z nami je sodeloval že pri Miserere Luminis in za plošček ustvaril naslovnico, ki je popolnoma ustrezala našim predstavam. Zato je bilo zame samoumevno, da sem se za tretji album Sombres Forêts spet obrnil nanj in menim, da je tudi tokrat ustvaril nekaj izjemnega. Na turneji pa ga žal nisem spoznal.
ALEKSANDRA: Ali se šteješ v kvebeško black metal sceno in ali se poznajo člani skupin v tej sceni med seboj osebno? Sam si očitno zelo povezan z Gris, toda ali poznaš še kateri drugi tamkajšnji band?
ANNATAR: To je za nas (mene in člana Gris) zelo pogosto vprašanje. Sombres Forêts ne smatram za del kvebeške black metal scene enostavno zato, ker zame ta izraz označuje več ali manj sceno, ki pripada določenemu mestu, tj. Quebec. Poleg tega z umetniškega vidika bandi v tej sceni zvenijo podobno, saj so vsekakor zelo povezani; skoraj vse zasedbe imajo kakšnega skupnega člana in ti bandi skupaj koncertirajo. Člana Gris in jaz smo zelo dobri prijatelji, vendar z drugimi skupinami iz naše regije nimamo nič skupnega.
ALEKSANDRA: Je bila raba francoščine zate samoumevna ali zavestna odločitev, da se s tem izogneš angleščini? Ali meniš, da je glede na njeno vlogo kot linguo franco in globalni jezik izražanje v maternem jeziku nekaj, česar se glasbeniki premalo zavedajo?
ANNATAR: Nekaj pesmi Sombres Forêts je v angleščini, vendar je bila francoščina zame definitivno bolj naravna izbira in tudi zato je tretji plošček izključno v francoščini. Zame je vsakršna oblika standardizacije napad na ustvarjanje in glasbeno resnico, razen če se drug jezik uporabi zato, ker se ujema s kreativnim procesom in ker se ga na tak način razume. Glasbeniki bi morali vedno dajati prednost »pristnemu« in ne »standardnemu«.
ALEKSANDRA: Ali si velik ljubitelj J. R. R. Tolkiena ali je tvoja izbira tvojega umetniškega imena rezultat preteklega zanimanja za njegov fantazijski svet?
ANNATAR: Lahko rečem, da sem ljubitelj njegovega fantazijskega sveta, predvsem pa mi je bila všeč estetika imena »Annatar« in njegov pomen je v celoti ustrezal Sombres Forêts (Annatar je Sauronovo vilinsko ime, ki ga je uporabljal, da bi prikril svoj pravi obraz).
ALEKSANDRA: Kakšni so tvoji načrti za v prihodnje? Je še prezgodaj, da bi razmišljal o novem albumu ali že imaš nekaj splošnih smernic in zamisli glede tega?
ANNATAR: Zaenkrat je še prezgodaj, da bi razmišljal o še enem albumu Sombres Forêts, lahko pa izdam, da razmišljamo o še enem ploščku Miserere Luminis. Nič še ni dorečenega in nismo še začeli s pisanjem pesmi, vendar že razmišljamo, kako bi ga lahko uresničili. Za vse ostalo pa pustimo času čas.
