Testament. Thrash metal institucija, bay area legende, kult. Tretjič v šestih letih so nas ti velikani metal glasbe obiskali v naši mali državi(ci). Pogovarjal sem se z basistom, ki je poleg Davea Eleffsona, Franka Bella in D.D Vernija v osemdesetih definiral zvok thrash metal bas kitare, legendarnim Gregom Christianom. Alex Skolnick, eden izmed najbolj netipičnih, torej izvirnih metal kitaristov je dodal nekaj stavkov. Pogovor je tekel prijateljsko in sproščeno; o novi, odlični plošči Dark Roots Of Earth, o metalu, pravzaprav o vsem in še čem.
TILEN: Pozdravljen Greg, kako si?
GREG: Hey, odlično. Pa ti?
TILEN: Dobro, hvala. Kje ste se potikali, kaj ste počeli te dni?
GREG: Pravkar smo prispeli iz slovenskega mesta, katerega imena se ne spomnim, kjer smo prenočili (kasneje smo z bandom ugotovili, da je to bila Ljubljana, večerno kavo so pili pred kinom Šiška, op. av.). Prejšnji dan (nedelja) smo dolgo pot iz severa Nemčije prepotovali z avtobusom, kot vedno (v nedeljo so nastopili v Wacknu, op. av.). Bilo je naporno, zato je bilo toliko lepše, ko smo prispeli v Slovenijo. Sicer tretjič v štirih dneh, vmes smo skozi vašo državo že potovali na Fezen fest na Madžarskem, v Sloveniji pa smo naredili postanek na dveh postajališčih, in spili kavo v mirnem, ne premikajočem se stanju.
TILEN: Testament ste institucija, ki govori sama zase. Kako bi po sedmih letih tvojega ponovnega aktivnega igranja opisal stanje v bandu? 
GREG: Stanje je boljše kot kadarkoli prej, člani smo bratje že trideset let. Zdaj je z nami tudi Gene, ki dodaja tisto manjkajočo piko na »i«, ki je ni bilo po Louijevem odhodu 1992. Znamo si pustiti prostor, vemo, kaj komu odgovarja in kaj ne. Saj veš, kako je ...
TILEN: Mja, recimo, pri vaši starosti si mislim, da verjetno res nočete izgubljati časa s stvarmi kot so: »Hej, jaz bom prvi igral playstation,« in podobno, he, he ...
GREG: Ha, ha,ha, ha, dobra. Ampak stari, tako stari pa spet nismo ha, ha. Ti časi so zdavnaj mimo, še Eric igra igrice manj kot včasih. Zdaj se prepiramo samo pri tem, kdo in kako bomo skuhali kavo (prižge cigareto, zadovoljno potegne se ozre po Tolminskih gozdovih nad relativno polnim kampom metalcev in zadovoljno prikima).
TILEN: Praviš, da ste že dvakrat šli skozi Slovenijo v zadnjih dneh. Kako je bilo v Wacknu?
GREG: Odlično, Wacken je vedno odličen. Saj veš, dejansko je najboljši festival, veliko metal glasbenikov ti bo povedalo isto.
TILEN: Vem, vem, tudi sam sem festival preveril, ne samo enkrat, in bilo je odlično, točno tako kot praviš.
GREG: No, festival kot tak je mogoče celo malce prevelik, ampak vse stvari okoli festivala in organizacije so na 1A nivoju.
TILEN: Tudi v to ne dvomim. Kaj pa sam koncert, kako je bilo? Preko live prenosa sem vas spremljal na internetni povezavi kulturnega oddelka televizije ZDF, zvok je bil zares šibek, tudi ljudje niso posebej sodelovali. Tvoje mnenje?
GREG: Pogled z odra je bil odličen, tega ne morem zanikati, meni se je zdelo, da ljudje sodelujejo. Zvok pa ... saj veš, to je festival, tonske vaje ni, ničesar, vse je improvizacija. Na odru ni bilo slabo.
TILEN: Očitno je telelevizija imela slabega tonskega mojstra, ne festival oziroma vi.
GREG: Tako.
TILEN: Nova plošča, kako si zadovoljen z njo?
GREG: Zelo. Izpadla je odlično, komadi so super, baje se tudi prodaja super (nekaj dni po intervjuju so Testament dosegli nov mejnik: pikirali so na 12. mesto generalne Bilboard ameriške lestvice, kar je njihova najboljša uvrstitev kadarkoli. Izreden uspeh za metal v letu 2012, op. av.). Izšla je pred malo več kot enim tednom, v ZDA nekaj dni kasneje, odzivi so odlični. To je dober čas za metal.
TILEN: Dober čas za metal ... boljši kot v osemdesetih?
GREG: Ne bi rekel. Mogoče preveč osebno gledam na stvar, takrat je bilo vse tako novo, tako nedolžno. Res je bilo lepo, veliko več metalcev je bilo videti naokrog. 
TILEN: Verjamem.
GREG: Res je bilo tako. Bili smo bolj združeni, veliko bolj. Zdaj je glede tega drugače, veliko je tistih, ki mislijo, da so več od drugih, ker poslušajo »bolj pravilno« zvrst. To je neverjetno in ne bi smelo obstajati.
TILEN: Ko sva ravno pri tem, kaj praviš na velike štiri, Metallico, Slayer, Anthrax, Megadeth?
GREG: V bistvu je tu velik samo eden.
TILEN: Kateri?
GREG: Samo en megalomanski band, ki vleče vse ostale za sabo in tisti, zaradi katerega se je to sploh zgodilo?
TILEN: Metallica?
GREG: Metallica, kdo pa drug. Če Hetfieldu in Ulrichu ne bi bilo do tega, se to ne bi zgodilo pod nobenim pogojem, nikoli. Oni so »velikan«, ki ukazuje vsem malčkom pod sabo.
TILEN: Sam sem mnenja, da bi stvar nujno morala biti razširjena v »Velikih šest oziroma sedem, še Exodus, Testament, OverKill, vsaj javno, če že ne tako, da bi ti trije sodelovali tudi pri koncertih.
GREG: Veš kako je, tisti štirje bandi so v osemdesetih bili zares veliki, ne moreš si predstavljati kako in koliko so prodali ...
TILEN: Ampak tudi vi ste bili veliki, ob izidu prve plošče ste igrali na Dynamu pred 40.000 ljudmi, naslednje leto na turneji Monsters Of Rock touru s KISS, Iron Maiden itd.
GREG: Že res, vse to je res, a vendar smo v Ameriki igrali po klubih do kapacitete največ 1.500 ljudi in odpirali koncerte v arenah za Megadeth in Anthrax, medtem ko so oni sami polnili arene od 5.000 do 15.000, da ne govorimo o Metallici, ki je konec osemdesetih, sploh pa v devetdesetih, eksplodirala.
TILEN: Itak, to je vse res, ampak kljub temu: bili ste zraven na samem začetku, zaslužite si to.
GREG: Hvala, cenim to.
TILEN: Nazaj na novo ploščo. Kako bi jo primerjal z ostalimi?
GREG: Ne vem, če bi jo primerjal. Je enostavno boljša (se zamisli, in začne razlagati čisto deseto stvar o nekem človeku, ki ga je srečal na letališču in kar naenkrat nanese pogovor na ameriško zdravstvo). Srečal sem tega človeka, ki mi je rekel, da skušajo spraviti v sistem nek novi zakon, ki te ne bo pobiral iz ceste niti če boš na pol mrtev ...
TILEN: Res? No, to še niti ni vse. Če ne veš, vam hočejo v veljavo spraviti zakon, kjer boste plačevali davke Ameriki tudi če se preselite v tujino, ali nekaj podobnega, ne vem čisto točno, ampak v Ameriki se dogajajo čudne stvari.
GREG: Ne govori, vse je »v pizdi«, resno. Zdaj bom šel na pregled, ko pridem iz turneje, star sem šestinštirideset let, treba je preveriti, če sistem še deluje. Nimam zavarovanja, plačal bom nekaj sto dolarjev samo za rutinski petnajstminutni pregled. 
TILEN: Kaj? Zakaj pa nimaš zavarovanja? Saj nisi ravno v spodnjem družbenem razredu.
GREG: Nisem pa niti v zgornjem, he, he. Drago je to v Ameriki, raje sproti plačujemo (kar je malo manj drago, ampak še vedno drago kot žafran).
TILEN: Joj, še sreča, da živim tu, čeprav tudi tu ni vse postlano z rožicami, kvazi neosocialni demokrati nam sesuvajo državo, ameriški kapitalizem je okužil Evrope, tudi tu imamo milijon problemov s tajkuni in bankami in še in še...
GREG: Svet je v pizdi, je 2012.
TILEN: He, he, pa še res je. Kaj sledi, ko pridete domov?
GREG: Nadaljevanje turneje, Na pot gremo z Death Angel in Anthrax, našimi kolegi iz Baya in vzhoda, kul bo.
TILEN: Ne dvomim, da res (tu pride iz avtobusa Alex Skolnick, odide do stopnic in odpre knjigo The Fountainhead, rusko-židovske avtorice, Ayn Rand. Pridružim se mu z nekaj vprašanji, op. av.).Hey Alex, kako kaj?
ALEX: Odlično, začel bom brati, na svežem zraku sem, super je.
TILEN: Vidim, da se lotevaš klasike, čudi me, da je nisi že prebral.
ALEX: He, he, sem jo že ampak jo bom še enkrat.
TILEN: Zadnje čase veliko tweetaš, kak poseben razlog?
ALEX: Rad sem v stiku s svetom, s fani, z vsem, to je edini razlog.
TILEN: V redu razlog, sicer pa isto vprašanje kot za Grega: kako je bilo v Wacknu?
ALEX: Zakon, spoznal sem otroškega heroja Rudolpha Schenkerja in ostale Scorpionse, pogledal super modela Henryja Rollinsa, spil nekaj kozarcev super vina in se imel kljub dežju odlično. Dežja je bilo res veliko.
TILEN: Tudi na slikah in prenosih ga je bilo videti, ja.
ALEX: Vzdušje je bilo kljub temu odlično (tu nadaljujeva nekajminutni pogovor o ruski literaturi, knjigah nasploh, filmih in ostalih zadevah, za katere resno dvomim, da bi vas zanimale, zato vam bom podrobnosti prihranil, op.av.).
TILEN: Upam, da čimprej pridete nazaj v Slovenijo.
ALEX: Tudi jaz, tu je vedno super ... Cheers!
