Cannibal Corpse so izdali nov album. Ta izjava je za večino navdušencev nad brutalnim death metalom dovolj, da nemudoma prekinejo s trenutnim delom, pobašejo tisto najnujnejše in se odpravijo v najbližjo/najljubšo specializirano trgovino z bogato ponudbo najpopularnejšega nosilca zvoka v zgodovini glasbene industrije, kjer oči neučakano letijo preko na policah zloženih zgoščenk, dokler končno ne zagledajo predmeta poželenja. Nato sledi ritual, ki ga poznajo samo glasbeni navdušenci: neskončno ponavljanje albuma, dokler se ne izbistrijo najljubši komadi, ki se tu in tam zavrtijo večkrat zapored, preden se album v »normalnem« ritmu ponovno približa n-temu zaključku.

Cannibal Corpse so izdali nov album. In to že trinajsti. Komur predhodnih dvanajst ni dovoljšen dokaz, da je kvintet iz ZDA dovolj trmast in dovolj vztrajen in k sreči tudi še zmeraj dovolj izviren, da isto vajo ponovi še (ja, seveda) trinajstič, naj si končno vbije v glavo, da Cannibal Corpse nikoli ne bodo drugačni. So, kakršni so, in takšni so najbolj všeč sebi in tudi nam. Konec koncev se človek tudi ne zbudi kar tako nekega dne in si reče: »Kako bi bilo fajn, če bi moja najljubša jetrna pašteta, ki jo jem že šestindvajset let, danes imela okus po ribi.« Sicer smo si ljudje različni, kar pomeni, da imajo nekateri radi spremembe, drugi pa spet ne. No, Cannibal Corpse glasbeno zadovoljujejo skomine slednje skupine, zato so pri uvajanju sprememb zelo previdni in počasni. Tako se mi je komaj ob aktualnem albumu prvič porodilo vprašanje: »Kdaj hudiča so Kanibali začeli uporabljati kitarske solaže?« Ja, saj vem, da so jih že prej, vendar pač ne tako zelo očitno; le-te so bile krajše, manj vpadljive in za moj okus tudi manj moteče. Po mojem bi glede na proizvedeno tudi A Skeletal Domain brez težav shajal brez njih, saj se Barrett in O'Brien z njimi ne prebijeta iz globokega povprečja. Druga moteča točka je spoliran zvok. Z ozirom na močno in hitro brutaliziranje bi si pač želel, da izražena agresija pride bolj odločno do izraza tudi z zvokom. A tukaj pač sodobna tehnika tega skorajda več ne »dopušča«.

Glede na ubran uvod in jedrni del ste menda, dragi bralci, do tod že ugotovili, da posamezni komadi ne ponujajo ravno visoke stopnje zapomljivosti – potencialni hit v živo bi znal biti skorajda vsak komad na plošči, medtem ko bi osebno izpostavil Funeral Cremation. Tako, pa nimam kaj dosti več dodati kot: Cannibal Corpse so izdali nov album!