Septembra so Švedi postregli s četrtim studijskim primerkom Neogenesis. Imena albuma ne bi mogli izbrati bolje, saj so s to izdajo ustvarili nekaj glasbeno in produkcijsko povsem novega - glede na zvok, ki so ga izbrali za Gallery of Bleeding Art. Z drugega zornega kota je zgodba prej nasprotna - slišati je, kot da se želijo Diabolical pokloniti sodržavljanom Bloodbath.
Zvok namreč ni daleč od tistega tipičnega »Bloodbath zvoka«, ne ozirajoč se na Petra ali Mikaela. Veliko pesmi spremljajo mračni uvodi, ki bi jih prej pripisal Behemoth ali kakšnemu podobnemu bogokletnemu bandu. S tem mislim cerkveno zborovsko petje v latinščini v spremljavi orgel, klavirja ali česa podobnega. Po začetnem uvodu se usuje blastbeatajoč vstop v pogubo - če vam to ni takoj jasno, vam to v ustreznem tonu zapoje Widgren – INTOOOOOO! OBLIVIOOOOON! In nekaj je na vokalu, da se sliši neprimerljivo boljše od ostalih studijskih izdaj. Pravzaprav se vse sliši boljše; glasba iz knjige stare šole švedskega death metala! Posebno vzdušje ustvari nasprotje med death metalom in tistimi pogubnimi umirjenimi trenutki, o katerih sem govoril. Kako to zveni, vam najbolje opišem s stavkom »Kaj je hujše - vrhunec bitke ali tišina, ki ji sledi?« Glede na končno pesem Humanitas prevlada mučna tišina, ob kateri doseže album svojo izpopolnitev (to je eden od pomenov te latinske bedede).
Škoda filozifirati na dolgo in široko o albumu, ker je odgovor jasen - švedski metal po vzoru stare šole. Včasih se je boljše držati preverjenih receptov kot pa na silo iskati nekaj novega. Ljudje želijo vedno isto, le v novi preobleki, kajne?