Prva dolgometražna izdaja zastavonoš klasičnega slovenskega heavy metala Vigilance, z okultnim pridihom angleške duše s konca sedemdesetih/začetka osemdesetih, je raztrgala vezi in se osvobodila. Vigilance so v zadnjih dveh letih in nekaj mesecih dodobra razburkali slovenski underground ter si s prepričljivimi nastopi in mnogimi koncerti ustvarili bazo fanov, ki jim zvesto sledi. Po demu oz. dveh in dodatnem EP-ju, ki se je odlično prodajal, so letos torej posneli prvo ploščo, imenovano Queen Of The Midnight Fire. Na razpolago je/bo preko avdio medijev, za izdajo pa so poskrbeli založniki iz Metal Tank Records.
Po obrednem intru, kjer se oglaša tudi klavir, udari glasba, ki nas skozi celotno dolžino ploščka posrka vase in izpljune šele na samem koncu glasbene kreacije. Konstantno zapomnljivi in zanimivi riffi so delo neuradnega vodje banda, Giliana, ki odlično krmari ladjo, imenovano Vigilance (ki v prevodu pomeni »zbujenost/zavednost«, v medicini pa stanje, ko je bolnik v abnormalnem stanju in ne more zaspati). Komadi ne odkrivajo radikalno tople vode, kar je tudi daleč od namena banda (sicer bi verjetno igrali kakšno drugo zvrst), tu pa je še dejstvo, da je stric Iommi itak že napisal vse. Pred 35–40 leti. Vigilance točno vedo, kaj hočejo, in to več kot nazorno realizirajo. Band zna počastiti svoje vplive z ravno pravim odtenkom že slišanega, dodaja pa mu svojo osebno noto, kjer lahko zaznamo vse možne začimbe – od King Diamond/Mercyful Fate soljenosti, Iron Maiden popopranosti, speed metal delov kakšnega albuma Agent Steel in celo kakega black metal mini riffa, ki spomni na Dissection (pohvalno!), do kakega death metal dela (npr. riff, ki se začne z basom, na sredini komada Behind The Cellar Door), gang vokalov (v Night Terrors in še kje) in hipnotičnih riffov (prvi riff v What Lies Beyond...). Ploščo prekine atmosferični predah Poetry And The Gods, ki umiri situacijo za zadnja dva napada v obliki Under Sulphurous Skies in »starega« Ritual Of Death, ki ga je Gilian igral (in takrat tudi pel) z že preminulimi Rager.
Vigilance so zares poln paket. Zvenijo pristno, doživeto in energijsko nabito. Produkcija, naravna kot le kaj, dodatno pripomore k opisanemu dejstvu. Vse zveni točno tako, kot mora. Organske, ravno prav »nemastno« distorzirane kitare, zraven pa odličen (mini-distorziran) bas, ki kolje nizke tone in z odličnimi linijami podpira prav tako odlične bobnarske linije ter s tem predstavlja dodatno izredno svetlo točko izdelka. Odigran je z občutkom, kar je redkost današnjih basistov. Bobni so izredno naravni, brez triggerjev (plosk, plosk), vse zveni »direktno posneto« in samo osnovno editirano, kar je v časih ultra-tehnologije pravzaprav čudež. Vokal je raznovrsten – od zlobnega smeha, visokih in srednjih linij ter odličnih dvoglasij do death metal screama (Ritual Of Death), tu dobimo prav vse. Mogoče mu manjka odtenek več lastne identitete, a za to je še čas, saj se band z vsako izdajo razvija.
Vigilance vedo, kako se stvarem streže, brez dvoma, le upamo lahko, da bodo to konstanto obdržali in nadaljevali v zastavljenem tempu in duhu. Obvezen nakup in podpora!