RECENZIJE

5. 2. 2013
Panikk - Unbearable Conditions
Metal Tank Records, 2013

Zanimivo je spremljati nekatere skupine od njihovega zarodka/rojstva, pa vse do stopnje, ko same postanejo roditelji/starši. Njihovo rast od poslušanja albumov drugih ustvarjalcev, navdiha, do ustvarjanja lastnih otrok, albumov v tem primeru. Unbearable Conditions je prvi otrok, prvi album skupine Panikk. Prvenec oziroma prvorojenec. Ljubljen, negovan in (mentalno in fizično) zdrav otrok/album. Album ni dovolj samo ustvariti, ampak ga je potrebno tudi vzgajati, kar pa za marsikatero glasbeno skupino ni lahka naloga oziroma niti sama ni dovolj dozorela. Lahko pa je »kritikom« grajati tujega otroka. »Nič lažjega, greva (Pipi) …«
Naslovna slika človeka, ki ga skozi zid grabijo roke, me zelo spominja na uvodni prizor iz filma Day Of The Dead (1985), izjemno pa jo uokviri naslov albuma, Unbearable Conditions. Neznosni pogoji oziroma okoliščine. Marsikdo si lahko predstavlja sebe na mestu tega človeka v neznosnih okoliščinah. Vizualni vtis je uspešen. Misija mogoče.
Membrane zvočnikov neusmiljeno penetrira zvočni zapis, ki bi v obdobju zlate mrzlice thrash metala (obdobje v letih 1983–1990) verjetno požel veliko zanimanja. Melodika je bila takrat postranska zadeva, lasje v poziciji delujočega helikopterskega rotorja pa primarna nuja večini metalcev.
Na albumu nam Panikk pokažejo dobre karte, a (zahtevnega poslušalca) ne (ob)držijo v šahu. Njegov predhodnik, demo iz leta 2009, je bil raznolik, pesmi na njem ločljive/individualne, a obenem so bile del iste osebnosti, torej bile so povezane in so poosebljale skupino Panikk. S tega nosilca zvoka sta na velikem bratu pristali le dve pesmi (Dismay ter The Wave Of Death, obe seveda posodobljeni oziroma prirejeni), kar je več kot število istih članov zasedbe na obeh ploščkih. Klasična razporeditev vlog v thrash zasedbi – vokalist/kitarist (ustanovni in edini član tudi na demu), kitarist, basist in bobnar – ter izostreni čuti za izvabljanje zvokov iz starega obdobja metala obetajo pirotehnične zmožnosti piromanov.
Pesmi nihajo med primitivnim (naj opomnim: primitivno ne pomeni neumno!) in inteligentnim pristopom. Kolikor jih ostrina in večinska (hitrostna) neposrednost zavira pri prestopu na inteligentno stran, toliko jim dotikanje realnosti (v besedilih) in minimalni blagodejni (akustični in hitrost menjajoči) prebliski predstavljajo protiutež. Slednji se najbolj občutijo v instrumentalu Away From Reality ter akustičnem Revelation Of Truth. Srdito ukalupljeno thrashiranje na albumu zveni za skupino Panikk kot blagoslov in prekletstvo hkrati in prav ti dve pesmi postavljata dar raznolikosti pred thrasherski nagon. Lajajoči vokal (jezno odsekano izvajanje besedil s čistim naravnim glasom) nekoliko stereotipno podaja stare, a ne zastarele resnice o pohlepu, skorumpiranosti in uničenju družbe tako znotraj telesa/posameznika (skladba Playground Of Visions, v kateri beseda teče o odvisnikih od drog) kot izven telesa/skupinskem (The Wave Of Death – o posledicah jedrskega orožja). V aranžmaje se občasno priplazijo tudi zaščitni znaki znanih skupin. The Wave Of Death vsebuje tipične klišejske »govore«, ki jih je že Dave Mustaine v Megadeth zlorabil do statusa avtoparodije, Revelation Of Truth pa se je nalezel vzdušja pesmi Forbidden na demu Trapped (1992), s čimer so se pred Panikk zdravo okužili že domači Decilence (bivši Eliminator). Bivši član Eliminator/Decilence Tim Draksler celo prispeva nekaj kitarskih solaž. Nekoliko so zbledeli učinkoviti vzorci Metallice, ki so jih nekoč gojili, namesto teh pa so močno potegnili vajeti Vio-lence (in podobnih agresivnejših thrash skupin). Zvok kitarske mesoreznice in nasploh ostri, jedrnati kitarski riffi občutno in (za takšno zvrst) nepresenetljivo dominirajo, tudi vokalu ne manjka jakosti, spremljajo jih dobro podloženi bobni (oziroma dobro razpoložen bobnar), ki bi se jim bolje podal nekoliko bolj naraven zvok, bas pa je neodpustljivo kontrastno pretih – dobrega »tkanja« strun s prsti pač ne potlačiš v miksu (And Justice For All?), kaj šele ignoriraš/preslišiš pri masteringu.
Na albumu je nakopičena energija, ki presega okvirje studijskih posnetkov. Pesmi so narejene za živo izvedbo (oziroma sumim, da bodo na ta način prišle veliko bolj do pravega izraza), z izrazitimi mosh breakdowni, sprinterskimi riffi, (diktatorskim) vodilnim vokalnim »laježem« ter čudovitimi spremljevalnimi oziroma skupinskimi vokali (kar pa je nasploh kvaliteta pri slovenskih thrash skupinah)! Nekateri skupinski refreni so nevarni kot zbor dobermanov. Celota s poslušanjem prirašča k srcu in ušesom, tudi če niste stoodstotni ljubitelj thrash metala, moč živega občutka pa se izkaže pri poslušanju brez prebiranja besedil/brez prikovanosti. Pesmi na ta način lažje dihajo in celo razmigajo vratna vretenca.
Prvenec, ki naj ne ostane edinec.

ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
ODPOVEDANO! Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija
10. 10. 2020
Deathstars
Strom, München, Nemčija