Dinozavri hard rocka, ameriški praočetje šokantnega heavy metala so skoraj 40 (!!!) let po nastanku in zgolj tri leta po izdaji zadnje plošče Sonic Boom izdali njeno naslednico s pomenljivim naslovom Monster.
Kot predhodnica tudi Monster nikakor ni odkrivanje novih teritorijev, saj skupina kalibra Kiss tega nikakor ne potrebuje. Tako se ponovno gibljemo v preverjenih vodah tršega hard rocka z veliko melodičnimi vložki. Že prvi komad Hell Or Hallelujah začrta omenjene smernice: riff, ki »zadiši« po Kiss iz 70-ih let, spevni refren v maniri skupine sredi 80-ih in zelo dobra organska, a spolirana produkcija današnje dobe. Kiss si torej niso privoščili nobenega tveganja in fanom postregli z izdelkom, ki bo potešil lakoto, a gurmanom ne ponuja posebnih užitkov. Kljub obljubam o pravem '70s albumu namreč manjkajo tisti klasični, kot britev ostri riffi, ki so krasili plošče Hotter Than Hell, Destroyer in Love Gun; to je seveda cena, ki jo mora band plačevati za odsotnost nezanesljivega alkoholika briljantnih idej, originalnega kitarista Acea Frehleyja, in tako na trenutke zvenijo kot skupina, ki poizkuša kopirati klasične Kiss (otvoritveni riff skladbe Back To The Stone Age). Pozitivna plat »Pošasti« so predvsem vokali Paula Stanleyja, ki so ga s produkcijskimi triki nastavili na njegov klasični zven, zelo dobro pa se na tem področju odreže tudi »mastermind« zasedbe Gene Simmons. Kljub temu pa na plošči pogrešam tiste prave himnične, zapomnljive refrene, po katerih je band včasih slovel; večina le-teh namreč tokrat zbledi kmalu po tem, ko se odvrti zadnji komad Last Chance. Kitarist Tommy Thayer pomanjkanje kreativnih riffov lepo zapolni s tekočimi, melodičnimi solažami, bobnar Eric Singer pa ponovno poskrbi, na nihče nikoli ne pogreša Petra Crissa.
Monster je torej prijetno bleda plošča, primerna za razbitje rutin klasičnih plošč Kiss, a veličine Love Gun, Destroyer, Lick It Up ali Revenge pač nikakor ne dosega.