Doro že od konca osemdesetih nastopa pod svojim imenom, a duh Warlock še vedno živi v njej. Zakaj? Če ne drugega zaradi dejstva, da že 20 let tričetrt seta vsakega njenega koncerta sestoji iz klasik Warlock iz obdobja 1984–1988, kljub temu, da ima posnetih preko deset solo albumov. Kje je logika, se sprašujete? Po pravici povedano, ne vem, ampak po zadnjih ploščah se mi vedno bolj dozdeva.
Band enostavno ne zna narediti tistih res udarnih komadov kova Burning The Witches, Earthshaker Rock itd., ki so Doro v osemdesetih ustoličili na coprniški tron. Poskušajo že, ampak, roko na srce, koncept ne uspeva in tudi na novi plošči (ki je sicer za odtenek boljša od predzadnje) se pojavlja isti model komadov: single, ki govori o metalcih in za katerega hočejo, da postane hit, a mu ponavadi to ne uspe (naslovni komad z obupnim videospotom), komad o rocku/metalu (Rock Till Death), komad o mladih metalcih (Little Headbanger (Nackenbrecher)), balada (ponavadi so te o ljubezni in tudi tokrat je v igri »Liebe« – Engel), mid-tempo komad, ki mogoče konča na setlisti trikrat na leto, itd. Tu pa so še Doro angleščina, ki kljub štiriindvajsetim letom življenja v New Yorku ni nič kaj boljša, naslovi komadov, ki smo jih slišali tisoč in enkrat, pretiravanje z raznimi orkestralnimi vložki … Naj nadaljujem? Doro je lepo videti enkrat na leto na festivalu ali solo koncertu, poslušanje njenih plošč (sploh novejših) pa je trpljenje svoje vrste, ki ga ne priporočam nikomur razen njenim fanom. Raje si zavrtite Hellbound ali kaj drugega od Warlock.
Doro je metal kraljica, nedvomno, njena glasba pa na žalost postaja vedno bolj obrabljena, nezanimiva in neprebavljivo neposlušljiva. Čas za pokoj z občasnim live nastopom.