RECENZIJE

17. 9. 2012
Carach Angren - Where The Corpses Sink Forever
Season Of Mist, 2012

Carach Angren so nizozemska simfonična black metal zasedba, ki je svoje melodije med ljubitelji tovrstne glasbe začela širiti z demo posnetkom The Chase Vault Tragedy, ki je izšel leta 2004, le eno leto po bandovi ustanovitvi. Poleg že omenjenega demo posnetka so Nizozemci izdali še EP Ethereal Veiled Existence v letu 2005, leta 2008 je sledil prvi studijski album Lammendam, 2010 pa njegov naslednik, Death Came Through A Phantom Ship, ki je bandu pripomogel k širši prepoznavnosti. Po letu 2011 in treh izdanih singlih se je maja letos diskografiji pridružil še tretji, aktualni studijski album Where The Corpses Sink Forever.
Posebnost trojice z Nizozemske so zagotovo dolga in obširna besedila, na katerih temelji konceptualnost njihovih albumov. Ta pripovedujejo različne zgodbe o legendah in mitih. Nekatere so bliže realnosti, druge povsem prepuščene fantazijskemu toku misli, vsem pa je skupna strašljiva tematika, ki bo razveselila in navdušila ljubitelje grozljivk in trilerjev. Namesto slike je glasba tisti medij, ki podčrta grozljivost besed in dodatno vzbuja strah pri prejemniku oziroma podčrta na podlagi besed ustvarjeno atmosfero. To pa je tudi vse, kar vam nameravam izdati o besedilih. Odkrivanje vsebine pripovedi na Where The Corpses Sink Forever prepuščam vam in nadaljujem z opisovanjem glasbe.
Glasba, s katero Carach Angren pomagajo pripovedovati svoje zgodbe, na akustični ravni še najbolj spominja na norveške velikane simfoničnega black metala Dimmu Borgir. S te plati se je trojica nekoliko premalo potrudila, da bi ustvarila unikaten in prepoznaven zvok. Ta na trenutke, ko se poslušalec prepusti prostemu toku misli in pozabi na dogajanje, ki prihaja iz zvočnikov, ter se nato ponovno prebudi iz sanj, precej spominja na Abrahadabro (Dimmu Borgir, 2010). Zagotovo minus, ki ob dejstvu, da Carach Angren tudi na izvedbeni ravni večkrat zvenijo kot aktualni Dimmu Borgir, postane še večji. Za relativizacijo neljube podobnosti pa Carach Angren na drugi strani poskrbijo za zadostno mero inovativnosti. Sem morda ravnokar uporabil oksimoron? Bistroumni nesmisel? Morda. Niti ne. No, mogoče pa res. Kljub (namerni ali nenamerni) podobnosti med Carach Angren in Dimmu Borgir so ideje (beri: glasba) Nizozemcev na trenutke namreč tako zanimive, da jim ni primere. Tako kot besedila so tudi določene melodije prava osvežitev, ki na pravi način prevetri že nekoliko zdolgočaseno black metal sceno.
Album se prične z introm An Ominous Recording. Osrednja tema tega intra je recital moškega, ki mora usmrtiti sedem zapornikov. Njegov glas, ki spominja na Patricka Batemana iz filma American Psycho, izdaja tesnobo zaradi nelahke naloge, napetost pričakovanja pa se stopnjuje preko dolžine uvodnega komada (no, pa sem le izdal delček konceptualnosti). Drugi komad, Lingering In An Imprint Haunting, se namreč prične z lastnim introm, šele po slabi minuti orkestralnih melodij prvič udarijo bobni in kitare, medtem ko orkester ne utihne, temveč še naprej tvori glavne temelje ustvarjene atmosfere. Predstavljene prvine in prijemi nato v različnih izvedbah tvorijo večinski del albuma – hiter in počasen, a zmeraj na klaviaturah temelječ black metal. Večjih odstopanj od predstavljenega recepta v grobem ni, zato tudi naslednji komad, Bitte Tötet Mich, razen nemškega naslova (besedila so v angleščini) ne prinaša nič novega. Toda hudič se skriva v detajlih (beri: vokalih). The Funerary Dirge Of A Violinist preseneti s prekrasnim klavirskim solom v kombinaciji z dialogom dveh moških v drugi polovici komada. Na Sir John izmenjavanje na vokalih spominja na gledališki dvogovor. Intermezzo Spectral Infantry Battalions ponovno zmaga po zaslugi vokalov, zaradi katerih njegov povprečni naslednik General Nightmare nekoliko razočara. Vtisa ne popravi niti predzadnji Little Hector What Have You Done?, temveč to uspe šele zaključnemu These Fields Are Lurking (Seven Pairs Of Demon Eyes), ki je na nek način povsem zgodba zase. Glasbeno in besedilno se vrne k začetnemu komadu, sklene krog in se konča (pesem, album in zgodba).
Zastavljene ambicije so torej visoke, začrtana pot do realizacije na besedilni ravni je zagotovo prava, na glasbeni pa manjka še znamenita pikica na i do boljše prepoznavnosti. Toda tudi že sama primerjava z najboljšimi pove veliko, kajne?

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
5. 12. 2019
Lacuna Coil - Black Anima
Recenzija
2. 12. 2019
Vulvathrone - Whoreification
Recenzija
27. 11. 2019
Dragonforce - Extreme Power Metal
Recenzija
26. 11. 2019
Bölzer - Lese Majesty (EP)
Recenzija
20. 11. 2019
Dark Sphere - Gemini (EP)
Recenzija
15. 11. 2019
Slipknot - We Are Not Your Kind
Recenzija
8. 11. 2019
Mayhem - Daemon
Recenzija
7. 11. 2019
Insomnium - Heart Like a Grave
KONCERTI & FESTIVALI
5. 12. 2019
Eluveitie, Lacuna Coil, Infected Rain
Kino Šiška, Ljubljana
6. 12. 2019
Vulvathrone, Morywa, VxPxOxAxAxWxAxMxCx
Mladinski center Gornja Radgona
6. 12. 2019
Seitanik Ritval: Obnounce, Dark Sphere
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
7. 12. 2019
Leaves' Eyes, Sirenia, Forever Still, Lost In Grey, Asphodelia
Orto Bar, Ljubljana
7. 12. 2019
Unforgiven 4 (Metallica tribute)
Orto Bar, Ljubljana
7. 12. 2019
Iamdisease, Human Host Body, HakAttak
Mostovna, Nova Gorica