Pri avstrijskem bandu Aus Der Transzendenz in njihovem prvencu Breed Of A Dying Sun so me že od vsega začetka navdajali mešani občutki in dobršna mera skepse. Prvič, ta filozofsko navdahnjena peterica naj bi igrala black metal, a namesto pentagramov, kozjeglavov, obrnjenih križev in gorečih cerkva se na naslovnici nahaja precej neobičajen motiv. Po v verige vklenjenega možiclja na sliki namreč sega ogromna roka, ki ga bo, kot izgleda, med prhutanjem angelskih kril in lesketanjem zvezdic ponesla v nebo. Precej krščanska simbolika, mar ne? Kaj naj to pomeni? Je to resnično black metal, ali pa bo šlo za neke vrste novodobno post black/shoegaze hipijevsko vižo?
Kot pa se izkaže že po prvih zvokih naslovnega komada, nas naslovnica prav transcendentalno pretenta in zavaja. Tu gre vseeno za black metal, z občutnim poudarkom na atmosferi ter z rahlim depresivnim podtonom. Produkcija je prvinsko slaba in grda, z vokali, ki nerazločno odmevajo – kot glas kričečega iz dna vodnjaka, ki mu voda že zaliva grlo. Inštrumental brni z občasnimi izleti v ambientalne sfere, spominjajoče na Alcest, spet drugič zadoni z resonanco, ki skuša oponašati album Memoria Vetusta II francozov Blut Aus Nord, ki so jim očitno velika inspiracija.
Čeprav albumu ni mogoče očitati, da je monoton, saj se tempo skladb nenehno spreminja od ležernega do bliskovitega v trenu očesa ter ponudi nekaj zanimivih riffov, bi težko rekel, da te glasba napolni z adrenalinom ali navda z zanimanjem. Namestno tega vzbuja bolj neke vrste zasanjanost. Ta album je dober primer tako imenovane glasbe za predvajanje v ozadju, soundtrack za filozofske miselne avanture med sprehajanjem po neskončnem temnem gozdu ali poležavanjem na verandi gorske koče.