S Kraanium sem se prvič srečal pred dobrim tednom dni. Po prvem poslušanju … oziroma če dobro pomislim, ni trajalo niti tako dolgo … Že po uvodni Post Mortal Fixation sem vedel, da sem odkril band, ki mi bo vsaj v bližnji prihodnosti nudil mnogo glasbenih užitkov. Kraanium namreč povsem ustrezajo moji osebni definiciji brutalnega death metala, katerega glavne sestavine so nizkotonske kitare, ki se približajo zvoku bas kitare, globok growl brez pig screama, groovy riffi ter popestritev glasbe s pomočjo (humorističnih) izsekov iz grozljivk. Da so Mortician moj najljubši brutal death metal band mi ni treba posebej izpostavljati.

Post Mortal Coital Fixation je tretji studijski album Kraanium, ki presenetljivo ne prihajajo iz Amerike, domače dežele brutalnega death metala, temveč iz Norveške. Kdor vsaj bežno pozna metalsko sceno ve, da je Norveška ena izmed njenih glavnih gonilnih sil, vendar v black metal vodah. Kadar je govora o death metalu ter Skandinaviji, človek najprej pomisli na Švedsko. K sreči Kraanium ne zvenijo popolnoma nič skandinavsko, temveč so si za vzor vzeli brutalni death metal, ki kraljuje v Ameriki in se zadnje čase množično pojavlja v vzhodnoevropskih državah (zadnji komad Entrails Full Of Vermin je priredba ruskih Abominable Putridity). Iz Amerike (ZDA) prihajajo tudi že omenjeni Mortician, ki pa so na tem področju oziroma v tem žanru entiteta zase. Kraanium jim sicer ne segajo niti do kolen, vendar je njihova glasba ravno dovolj poslušljiva, njihov groove je ravno dovolj zanimiv, da zadovolji slušni korteks v možganih vsakega death metal brutalneža in vzbudi željo po ponovnem poslušanju.

Kako dolgo bo to stanje obstalo (morda za zmeraj) pa je vprašanje časa. Na Post Mortal Coital Fixation se namreč ne nahaja prav dosti zapomljivih riffov, ki bi prepričali k ponovnemu poslušanju in omogočali odkrivanje novih zanimivosti še po stotem poslušanju, saj je album dokaj direkten in brez (za žanr odvečne) globine. Post Mortal Coital Fixation poslušalca prepriča s svojo celostnostjo. Album je enoten, zgoščen, brez mašil, komadi so v povprečju dolgi okoli tri minute in nikoli ne delujejo dolgočasno ali nezanimivo. Petintrideset minut Post Mortal Coital Fixation deluje kot ena dolga pesem/zgodba, ki jo prekinjajo premori med posameznimi komadi ter filmski izseki kot so »What's the difference between jam and jelly? You can't jelly a cock up a dead girls ass« (Crack Whore Pounding oziroma Halloween II, 2009). Post Mortal Coital Fixation je enostavno za vse tiste, ki svoj death metal radi uživajo z zlobnim nasmeškom črnega humorja na obrazu.