Accept v najnovejši stvaritvi povzemajo vse, kar so ustvarili v svoji bogati studijski karieri, ki je zlati vrhunec dosegla sredi osemdesetih. Če je Blood Of The Nations predstavljal Restless And Wild (ki je Accept postavila na piedestal evropskega heavy metala), je Stalingrad Metal Heart (ki jih je mednarodno dokončno ustoličil in prinesel prve zlate plošče tudi na Japonskem, ZDA itd.).
Hit za hitom, model komadov, ki je nezaslišan v letu 2012. Kdo ustvarja metal »klasike« v današnjem času? Malokdo. Accept so eni izmed njih. Poslušajte Us Against the World. Metal himna v pravem pomenu besede. Komad, ki ga lahko sproducirajo le največji mojstri metal godbe in Wolf Hoffman je definitivno eden izmed njih, če ne celo največji nemški heavy metal riff master, brez pretiravanja. Samo Fast As A Shark je pred več kot tridesetimi leti naredil tak vtis na Američane, da so takoj zaznali Nemčijo na metal zemljevidu in takoj pozabili na Scorpions. Balls to the Wall? Hja, nedvomno.
Mark Tornillo je pevec prve kakovostne skupine, na novi plošči je zares našel svojo nišo, drugačno od Uda, a še vedno ravno prav spominjajočo, da ohrani Accept duh(a). Razpon vokala je zares neverjetn, od netipičnih screamov do popolnoma clean čutnega petja ob akustični podlagi, do ukazovalnih napevov (Join the Revolution!). Odlično. Hoffmanovi riffi definirajo nemški metal, Baltes in njegov bas sta v Nemčiji cenjena kot Steve Harris in njegov Fender Precision v Angliji (v bistvu igrata skoraj isti bas), Schwarzmann (Helloween, Krokus, Running Wild itd.) pa ohranja zastavljeno osnovno temo ritem sekcije: pokaj 4/4 in gremo, marš v boj. Shadow Soldiers, Flash To Bang Time, Hellfire, najpristnejši prikaz napisanega.
Bolj dodelan, bolj utečen, bolj vrhunski metal stroj v enaindvajsetem stoletju skorajda ne more biti. Stalingrad je pikiral na evropske lestvice prodaje albumov, tudi v Ameriki so se odlično odrezali. Nuclear Blast je nedvomno dodal svojo »skodelico čaja«, a vendar: kvaliteta vedno govori zase in te Accept nedvomno ne primanjkuje, nikakor. Pravzaprav neverjetno, če pomislimo na dejstvo, da so se pred dvema letoma »sprejeto« vrnili po mnogih, mnogih letih, da so stari 55 let in da so vmes, res da nenamerno, za nekaj let pozabili na metal in postali marsikaj (od poklicnega fotografa – Hoffman do producenta – Baltes itd.).
Naslednje nedvomno drži kot pribito: Accept ponosno vihrajo z zastavo, ki so jo pomotoma izgubili sredi devetdesetih. Čas je pravi, Accept so nazaj (metal heart is hard to tear apart), upajmo samo, da bodo tokrat vojno tudi končali zmagovito. V to ne dvomim, s Stalingradom so dosegli eno največjih zmag za heavy metal v zadnjih letih, prihodnost je svobodna in predvsem (pomembno): svetla.