O tem se je dolgo govorilo, datum izdaje je bil večkrat prestavljen, toda 5. decembra smo končno dočakali ponovno izdajo legendarnega albuma zasedbe Gorgoroth, ki nosi naslov Under The Sign Of Hell in je luč sveta prvotno zagledal davnega leta 1997.
Gorgoroth oziroma njihov idejni vodja in zadnji preostali ustanovitveni član Infernus je imel s ponovno izdajo albuma podobne težave kot pred kratkim s samim obstojem banda. Prihodnost obojega je bila zelo dolgo negotova, čeprav je vsak zunanji opazovalec znal objektivno napovedati, kaj je prav in kako naj bi bilo. Medtem ko imena Gorgoroth in z njim povezanih avtorskih pravic Infernusu nihče ne bi smel spodbijati ne glede na marginalno vlogo, ki naj bi jo ta imel v zadnjih letih pri ustvarjanju novega materiala, pa so bili vsi dvomi v smotrnost ponovne izdaje Under The Sign Of Hell z na novo posnetimi komadi več kot upravičeni.
Tako je, Under The Sign Of Hell 2011 je izdaja, ki je ne Gorgoroth, ne njihovi fani ne potrebujejo. Sploh ker po več kot desetih letih poslušanja originala na njem še zmeraj ne najdem niti ene sporne stvari. Album, kakršen je bil posnet leta 1997, je perfekten. Glede na zvrst in čas izdaje zvok sploh ni slab, kitare in bobnanje so brezhibni, vokali so ubijalski, knjižica pa je v tipičnem stilu black metal izdaj stare šole. »Izboljševanje« oziroma »spedenanje« zvoka, ki je deloma delovalo pri Stormblast MMV (Dimmu Borgir), na Under The Sign Of Hell 2011 sploh ne pride do pravega izraza. Enako velja za Pestove vokale, ki je poleg Infernusa edini član, ki je nastopil na obeh albumih. Sprememba zvoka, ki je sedaj primerljiv s stistim na Quantos Possunt ad Satanitatem Trahunt, je iz kvalitetnega vina, ki so ga točile in uživale generacije navdušencev hudičevih melodij, naredila toplo pivo, ki ga človek spije le kadar je žeja že skorajda neznosna.
In zakaj stvar pri Stormblast MMV vsaj deloma deluje, pri Under The Sign Of Hell 2011 pa ne? Ker so se Dimmu Borgir lotili projekta »prenove« drugače. Dimmu Borgir so band, ki je znan po pompoznih in kičastih aranžmajih, zato so originalu iz leta 1996 dodajali (komada Sorgens Kammer – Del II in Avmaktslave ter celo DVD), medtem ko so Gorgoroth v svojem minimalističnem stilu, ki jezi nemalokaterega obiskovalca njihovih koncertov, jemali stran. Odvzeli so kulten intro, ki so ga v drugačni obliki kasneje celo ponovili na albumu Destroyer, odvzeli so outro komadu The Rite Of Infernal Invocation ter komad Postludium, ki je ločil prvo polovico albuma od druge. Vsi ti elementi so prispevali k peklenski atmosferi albuma, ki je na letošnjem ni več. Atmosfera je bila izbrisana za zmeraj, kakor hudič človeku vzame dušo.
Tako, sedaj pa slavni »toda«, ki pa ne bo dosti pretresel opisanega. Poleg tega bi bilo skrajno narobe in neresno od mene, če bi sedaj vse napisano zanikal in začel naštevati prednosti albuma. Tega seveda ne bom naredil. Bom pa navedel edino pozitivno stvar in sicer vsebino oziroma glasbo. Še v primeru, da bi človek iz originalnega albuma naredil dance miks ali polko, bi glasba do neke mere ostala fenomenalna. Tisti, ki niste »obremenjeni« z originalom, boste zagotovo s to izdajo zadovoljni, saj je album Under The Sign Of Hell pravi črni biser. Ali Gorgorothov Reign In Blood (Slayer), kakor je nedavno v intervjuju povedal Pest in se z njim bolj ne bi mogel strinjati.
Če torej ne poznaš Gorgoroth oziroma poznaš samo njihove zadnje izdaje, je Under The Sign Of Hell 2011 zagotovo dobra izbira za spoznavanje korenin tega velikana norveškega podzemlja. Sicer pa se ti albuma, katerega črno-bela knjižica vsebuje naslovnico, slike članov banda (Infernus: kitare/bas, Pest: vokal, Asklund: bobni) ter tehnične podrobnosti o nastanku izdaje, ne splača kupiti. Razen, če si tako zagrizen fan, da enostavno moraš album postaviti po kronološkem zaporedju izdaj ob bok zadnjemu (že prej omenjenemu) studijskemu izdelku iz hiše Gorgoroth.