Odvrženi v doom brezno zla, reanimirani s strani heavy metala. Suvereno, pompozno, monumentalno, z dušo. Heavy metal v najbolj pravem pomenu. Nagibajoč se k zvoku novega vala britanskega heavy metala iz začetka osemdesetih (slišati je predvsem Angel Witch, z nižje uglašenimi instrumenti), nam doom mojstri Grand Magus ponujajo puristično vintage dojemanje metala astralnih razsežnosti, njihova najnovejša kreacija pa jih postavlja ob bok odkritjem zadnjih let, Hour Of 13, Briton Rites, Argus, Isole itd. (preverite omenjene!) ter velikanom žanra Candlemass, Saint Vitus, Krux, Memento Mori, Solitude Aeturnus itd.
Dejstvo, da je vokalist/kitarist JP šele dve leti pred prvo uradno izdajo Grand Magus odkril zmožnost raztezanja glasilk v smiselnih valovih frekvencah, je naravnost neverjetno in nedojemljivo. JP-jev vokalni razpon se giblje visoko v višinah Gilliana, Martina, Dia, Tatea in še koga, prav tako pa je sposoben izvajanja globoko atonalnih, srednje nizkih tonov, po katerih slovijo Ozzy (1970-1976), Liebling, Marcolin itd. Ne toliko v samem oktavnem razponu kot v čutnosti in interpretaciji besed prej omenjenih velikanov, v enem (prvem) ali drugem segmentu. Hipnotično. Vokal, ki se mu heavy metal fanatik ne more upreti.
JP (oziroma gospod Janne Christoffersson) prav tako operira na kitari. Njegova neusahljiva večplastnost pripomore k bolj koncentriranemu poslušanju in kasnejši lažji memorizaciji linij prav zaradi prej omenjenega dejstva. Sijoči prikaz heavy / doom moči (I, The Jury), oblečene v čutno melodijo napada z mid tempo kotalečim se epskim groovom (Black Sails), preskakujočim v doom riffe zlatega Black Sabbath obdobja prvih štirih plošč, kombiniranih z Dio (Ravens Guide Our Way) Rainbow / Black Sabbath materialom, zadane natančno in ostro s kitarsko harmonijo, vključi Blackmore solažo in preide nazaj v nižje prestave. Rušilec Northern Stars je tu izstopajoča izjema, saj začetni bobnarski beat razreže bobniče na prafaktorje. Dominanten je predvsem srednji 100-120-160 tempo, subtilni vnos nekaterih ne takoj opaznih pasaž pa vseskozi bogati celotno zvočno shemo. Sveženj različnosti ni ravno mnogostranski, zato nam v obrambo sleherni moment razkriva smernice, ki nikakor ne ciljajo na kompleksnost, temveč predvsem na principielno gradnjo komadov. Kitarski zvok ne odkriva tople vode, je optimalno zgrajen in kontrastno sobiva v smiselnih srednje dolgih aranžmajih. Zlovešča enolinijska kitara ni mlačno ali izgubljeno zveneča, prej nasprotno; je močna in zrela, sicer dokaj predvidljiva, a zato v svoji prvinskosti izrazita in avtoritativna.
Res fascinantne so velike količine sočnih riffaž (jedro vsakega komada), ki divjajo skozi celotno minutažo, brez da bi izgubile poslušalca v ekscesu. Posrečena raba ravno pravih lestvic (ki na trenutke deluje pogubno) je bistvena in pri Grand Magus vedno najde svoje mesto. Rahlo (skoraj neopazno) distorzirana Rickenbacker štiristrunka, vodilni kitari kontrastno prefinjeno burka nizkofrekvenčne vode in ob močnih, netriggiranih bobnih zvočni sliki daje dodatne slušne dimenzije. Trzalica na D.D. Verni način lepo poudarja dele, ki jih sicer s prsti na enojni bridge magnet pri Rickenbackerju ne bi mogla. Bas, ki je bil izdelan za igranje s »pickom«. Mimogrede: Cliff Burton ga je na prste igral do Kill 'Em All turneje, ko pa si je lahko privoščil Aria bas, je Rickenbackerja zaradi »trdosti« zavrgel, Lemmy pa nanj igra od časov Hawkwind, torej skoraj 40 let. Bobnarski ritmi častijo mojstre kova Appice, Bonham, Burr. Znani so predvsem po smiselnem uvrščanju ritma kot podlage kitaram, brez nepotrebnega pretiravanja, razkazovanja oziroma polnjenja bobnarskega ega. Si lahko bobnar želi kaj več? Zrelostno preizkušnjo so JP & Co. prestali brez večjih težav.
Dinamika albuma je neverjetna. Simbiozna kohezija v refrenih ni vprašljiva niti v enem samem delu. Grandiozno. Švedska je že od nekdaj dežela klasičnega heavy metala. Pozabite Stockholm in Göteburg. Kot »heavy doom bearers« enaindvajsetega stoletja Hour Of 13, nam njihovi Švedski bratje Grand Magus predstavljajo neusahljivo, neumirljivo sliko prvobitnega metala in nadaljujejo zmagoviti strelsko-klavski pohod skozi množice emo / core / MTV$ / MySpace bandov, ki so jim več kot očitno šteti zadnji dnevi.
Hammer of The North je heavy metal katarza korporealnih doom influenc, na katero bi Tony Iommi, Leif Edling, Phil Cope in Lee Dorrian bili še kako ponosni. »Metal to the bone«. Bili bi neumni, če bi spregledali tako mojstrovino. Nakup = obveza!

Tilen