The Age of Nero, Nerova doba, je … vsekakor v prvi vrsti ni presenečenje, čeprav je marsikaj. Glede na albuma Now, Diabolical ter Vulcano je bilo več kot le predvidljivo, v katero smer bodo Satyricon šli, ostalo pa je vprašanje ali bo Satyru in Forstu uspelo obdržati nivo kvalitete omenjenih albumov.
No, verjetno ne le da jima je to uspelo, ampak sta black'n roll stil, ki je v zadnjih letih dominanten v glasbi Satyricon, pripeljala do vrhunca. Po tako prvem kot tam nekje do petega poslušanja, je The Age of Nero medla glasba, grenak občutek že slišanega pa je premočan za kakršno koli drugo mnenje. A sčasoma se album izkaže za svojevrstno izkušnjo, ki sicer komunicira z albumoma Now, Diabolical in Vulcano, a obenem drži distanco, preveva ga svoj zvok, svoja miselnost, samosvoj izraz.
Na prvi (produkcijski) ravni preseneti svetlost zvoka, kar se glede na stil ne izkaže slabo in lahko albumu in izkušnji, ki jo ponuja, štejem v dobro. Ko se ušesa navadijo The Age of Nero, prejšnja albuma zvenita nenavadno zadušeno ter s tega stališča mogoče celo potencialno neizkoriščena.
Skladbe so manj spevne kot v preteklosti, a tudi to doda k polnosti izkušnje. Seveda izjeme so. Wolfpack ter Black Crow on a Tombstone zvenita kot K.I.N.G. ali Now, Diabolical, medtem ko za preostale skladbe tega ne bi mogel več reči. Žal pa se albumu pozna odsotnost kakšnega epskega komada v stilu Black Lava ter To The Mountains. To funkcijo sicer do določene mere upravlja zadnja skladba albuma Den Siste, sicer prvo Satyricon besedilo v norveščini po legendarni Nemesis Divini, a žal res le deloma. Stvar je prekratka in kljub minimalizmu še vedno preveč dinamična, da bi jo lahko postavil ob bok drugim Satyricon epom.
Ob vsem tem je treba pripisati še nekaj: izgleda, da so (pravzaprav: sta) Satyricon edini izmed zgodovinskih velikanov drugega vala black metala, ki si upajo (ali mogoče: zmorejo) pisati o black metalu samem. (Roko na srce: na tem mestu bi njim v bok lahko postavil Darkthrone, a zaradi logičnih kriterijev, zaradi katerih ločimo dela Kubricka od Monthy Phytona, tega ne bom storil.) Redkost. Sploh, ko izločimo black metal ekstatične entuziazme (Behexen in podobni) ter nostalgično/sentimentalne (anti)entuziazme (Nargaroth in podobni). S tem ne da ne priznavam umetniškosti teh entuziazmov, ampak res (in mislim RES) lepo in posebno doživetje je vsake toliko časa slišati močan, samozavesten in odrasel samonanašalni black metal. Kar The Age of Nero je. Ne popolnoma, niti ne v konceptualnem smislu, a dovolj, da je ta plat vredna izpostavitve, opisa in odobravanja. Ne vem, ali to le jaz, ampak album preveva neka življenjska moč, ki je v tako surovi obliki nisem slišal že vse od kreativnih dni Immortal.
Skratka … album vreden teko uvajalnega časa kot samega življenjskega časa. Seveda za vse, ki jih označba black'n roll (ki jo vedno bolj podpiram, saj nenavadna, kakor se sliši, zadane bistvo) ne plaši, oziroma jim vzbuja zaničevanja. The Age of Nero je tako več kot le dostojen dosežek Satyricon. Je idejno in silno bližje albumu Vulcano, zvočno in strukturno bližje Now, Daibolical, obenem pa samosvoj in glasbeno izpiljen izdelek. Sončnim očalom tako Satyra kot idealnega poslušalca navkljub.

Davorin