Sear Bliss iz Sombotelja na Madžarskem ponujajo, kot sami pišejo, "samo tistim, ki so pripravljeni z dušo vstopiti v njih svet" (oz. nekaj temu podobnega) že šesto ploščo z naslovom The Arcane Odissey. Dežela, ki je metalu nudila predvsem Attilo Csiharja in Tormentor, pekoče paprićice in ogrsko salamo ter seveda vseoboževani Ektomorf, me je znova presenetila. The Arcane Odissey ...
Gre za resnično dobro ploščo, katere poslušanje nas odpelje na pot epskih razsežnosti. Ne gre za konceptualno ploščo, je pa kljub temu prisoten občutek, da si stvari tako lepo sledijo in da se lepo povezujejo ter razvijajo. Osebno, kot nepoznavalec black metala, tega nisem pričakoval, ampak zdi se mi, da me - in to še posebej Candlelightove izdaje - vedno dobijo nepripravljenega (kot recimo blekkerja brez corpse painta, medtem ko si zjutraj rola At The Heart Of The Winter). Vrnimo se k madžarskim pripadnikom temnega kraljevstva.
Brez besedil žal ne vem, v kakšne vse realme se pogrezajo, ampak Sear Bliss vsekakor ustvarjajo nekakšen svoj svet. Plošča, ki jo tako dobro povezujejo različni introti in outroti, zapelje v sekundi. Že Blood On The Milky Way zveni kot marš vojakov, ki po legendarni madžarski zapuščini jezdi po Mlečni cesti (motiv z naslovnice), nato pa se s komadi A Deathly Illusion, Thorns Of Deception ali pa the Venomous Grace vse skupaj spreminja (rojeva in uničuje) v nekakšen svet, kjer se poleg vojn dogajajo tudi spletke, kjer se srečujeta diplomacija in politika, kjer vlada magija oz. kjer je pot posameznika iz dogodka v dogodek enaka metaforični rasti. Iz teme v svetlobo ali pa iz svetlobe v temo. Ja, zelo dobro so se potrudili Sear Bliss, ki so tokrat (znova po svojih besedah) končno uspeli zajeti zvok in atmosfero, ki jo njih godba in ustvarjanje izvajata.
Vokalist/basist/klaviaturist Andras Nagy se drži samaelovskega temačnega glasu, katerega ne prepušča efektom in današnji elektroniki. Brutality straight from the gut. Nobenega zoprnega in neartikuliranega kričanja, nobenega ultra guttural kruljenja - samo glas, ki spominja na lamentacije padlih "warriorjev" v bitkah, ki jih Sear Bliss verjetno opisujejo. Istvan Neubrandt in Peter Kovacs imata jasne in udarne kitarske melodije, v zatopljenosti nisem pretirano opažal solaž (so pa prisotne, recimo v pesmi Somewhere), je pa veliko tistih "ghostly" riffov. Bentiš, če recimo komad Omen Of Doom ne prikaže jasne slike vojaka, ki je spoznal vse deziluzije in groze, ampak tudi radosti vojne oz. grozljivega časa, ki ga obdaja. Bobnar Zoltan Schonberger je paša za ušesa. Njegov boben zveni popolnoma naravno in udarno. Glasno in jasno! Udri ko Atila, bič božji! Pomemben pa je Zoltan Pal, ki igra trombon. In če pomnite Behemothov The Apostasy in občasne trombon vložke, potem veste, kakšno bojno grandioznost lahko izvaja ta inštrument. Res da Zoltan ni dominanten s svojim pihalom, ampak ko ga pihne, he blows hard, hehe. Odlična ponazoritev, zakaj so vojaki v davnih časih uporabljali inštrumentalije.
The Arcane Odissey je definitivno ena od boljših presenečenj leta 2007. Treba bo preveriti še prejšnjih 5 plošč in 1 DVD. Glede na to, da sem sploh dobil možnost recenzirati tole, lahko samo rečem "Ksenem"!

Ivan