Poslušanje dobrega death metala je zame vedno posebno doživetje, poslušanje Nile pa je doživetje par excellence. Koga pa ne bi pritegnila magija in misterioznost Egipta, ki še po tolikih letih vzbuja občudovanje?
Na srečo je Nile edini band, ki se je tega lotil in tu vladajo izredno uspešno kot recimo faraon Ramzes. Mislil sem, da je In Their Darkened Shrines album vrhunec tega, kar lahko Nile ustvarijo, ampak sem se na svoje veselje zmotil. Dobro uro trajajoč Annihilation Of The Wicked je plošča, ki se ji death metal fani lahko samo poklonijo. Že navzven je CD čudovit – odlična naslovnica, nato pa booklet s teksti in Karlovimi razlagami (od ozadja in tematike besedil do dejanskega nastanka pesmi), sama glasba pa krije še mnogo več. Odhod Tonyja Laureana je dvignil obrvi mnogih fanov, vendar je George Kollias definitivno ustrezni nadomestek. Čeprav se tip bolj ubada s snareom in pedali, je tole še vedno boben in pol. Hitri ali počasni deli – ni pomembno, še posebej, ko se izvajajo sinkope ali blast ali pa prehodi po činelah. V živo preverjeno – ta tip obvlada! Kitare Karla Sandersa in D. T. Wadea se tokrat bolj orientirajo na riffovske dele, medtem ko je malce manj tistih orientalskih delov in riff endingov. Zelo dobro, saj je vsa stvar še bolj sveža. Znova trije nehumani vokali, ki pa so jasno posneti ter nepogrešljivi sampli... to je to! Nile 100%! Kdo bi si mislil, da bodo po pesmi Unas Slayer Of The Gods naredili še tri epske komade in to na isti plošči. Moj osebni favorit je Annihilation Of The Wicked s tako dobrim Immolation meets Morbid Angel delom na začetku in koncu, da kar glava peče. Ob novih Behemoth in Hate Eternal so Nile definitivno neizpodbitni kralji. Bow to the pharaohs or be doomed in the burning pits of Duat!

Ivan